Adrijan Pregelj

Z vso resnostjo se bom lotil seciranja sladkobnih objestnosti, ki me navadno zagrabijo nekajkrat mesečno, in od njih le redko odstopam, čeprav me potem peče vest. Nikoli nisem prerasel bombonov. Kljub precejšnjih kriterijih strogosti glede same izbire in kakovosti, se nič manj grešno ne počutim, ko si iz bioveganske vrečke v usta stresem celo paleto s cukrom posutih gumijastih sadežev, živali in kar je ostalega upodobljeno in postavljeno na police dobro založenih trgovin. Poznam ljudi, ki bombone skrivajo pred lastnimi otroki, vendar ne zato da jih ne bi pojedli malčki, temveč zato da se nova vrečka skrivno odpre, ko se tista mala bitja igrajo. Bonboni so lahko tudi terapija uma, saj se tolažim da v stres spravljamo svoj organizem tudi takrat, ko mu kaj ne damo. Težko razumeti ceneno tolažbo rednega konzumerja sladkišov različnih velikosti in oblik. Tole pišem iz čiste sebičnosti, ližem rane neobrzdanih fantazij, ki jih piše industrijska proizvodnja bombonov, in hkrati zapriseženo ponavljam, da ni še čas da prekinem intimno razmerje borbončic in njenega sladkobnega goriva. Včasih gre le zato, da zadovoljim tisti občutek na jeziku, med jezikom pod jeziku. Skratka, lahko bi po prvih petih sekundah interakcije tudi pljuval ven sadove čedalje bolj mamljivih in z leti vse bolj inflacijsko usklajenih cen bonbonov. Ampak, zakaj? Če te pa lahko odreši naseldo stanje kita na kavču. Nisem take sorte, da bi to podpiral, a vedno se (samo)kaznujem z nrkaj dnevi sklec in trebušnjakov, da preženem nevarno grožnjo iz telesa. Tako pač je, sem bonbonoljubec. Drugače povedano: človek, ki ne bo nikoli odrastel.