Profimedia

Vloge v jugoslovanskih filmih iz 70. in 80. let, med katerimi jih je največ posnel z Živojinom Pavlovićem, so zamenjale vloge v hollywoodskih uspešnicah (Misija: Nemogoče 2, Široko zaprte oči, Svetnik, Mirni Američan) ter ameriških in britanskih TV-serijah (24, Downton Abbey), Šerbedžija pa se je, ko se je Balkan po vojni pomiril, vrnil domov, čeprav bi zlahka ostal v Ameriki, kjer je v svoji losangeleški hiši po balkansko, s peko mesa na žaru, zabaval celo največje zvezdnike.

Ko omenjate preteklost, radi rečete »nekoč, ko sem bil zvezda«. Zakaj nekoč? Se vam ne zdi, da ste še vedno ena največjih zvezd nekdanje Jugoslavije?

Sem, ampak ko sem bil mlad, ko sem veliko igral v filmih in serijah, ki so bile zelo priljubljene, predvsem v obdobju od leta 1971 do konca 70. let, sem bil po anketah najpriljubljenejši obraz v Jugoslaviji, in to vsako leto. To res pomeni, da si zvezda. Me pa to ni motilo, vedno sem se sprehajal po svoji ulici, se ustavil v vrsti za kruh ali mleko, govoril z ljudmi. Takoj, ko smo se začeli pogovarjati, sem jih vprašal, kako so, ali so poročeni, kako je ime njihovim otrokom, in tako smo postali prijatelji. Meščane hitro navadiš na to – in tako kot se vedeš, te tudi doživljajo. Še sreča, da takrat ni bilo telefona.

Kako je s tem zdaj?

Še zdaj bi se radi vsi fotografirali z mano, takrat pa je bilo to nemogoče.

Je bilo v tistem času lažje biti zvezda kot danes?
O tem sploh ne razmišljam rad, ker se nisem počutil kot zvezda – ne tedaj, niti se tako ne počutim zdaj.

Celoten intervju najdete v novi številki revije Vklop!