Ko ljudem prekipi: kako padajo prestoli
Revolucije se redko začnejo v trenutku, ko pade prvi kip ali ko množica vdre skozi vrata palače. Dolgo prej se nekaj lomi pod površjem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Medtem ko je med ljudstvom vrelo, so v palačah še vedno stregli večerjo
Ljudje čakajo na kruh, vojaki izgubljajo potrpljenje, govorice postajajo glasnejše, vladarji pa se še vedno prebujajo po protokolu, sprejemajo goste, menjajo obleke in sedajo k večerji. Prav zato so zadnji dnevi velikih evropskih dvorov tako fascinantni: ne zaradi razkošja, temveč zaradi skoraj neverjetnega kontrasta med svetom znotraj palače in svetom pred njenimi vrati.
Marija Antoaneta: ko je Versailles še plesal
Če obstaja simbol vladarice, ki je postala obraz propadajočega sveta, je to Marija Antoaneta. Francoska kraljica je v Versailles prišla kot skoraj petnajstletna avstrijska princesa in se znašla na dvoru, kjer je bilo skoraj vse določeno z etiketo. Javno vstajanje, oblačenje, sprejemi, obedi, neskončni rituali – življenje monarha je bilo predstava, ki se je ponavljala iz dneva v dan.
Zato si je v Petit Trianonu ustvarila svoj zasebni svet. Tam je iskala mir pred togostjo dvora, a prav ta odmaknjenost je pozneje krepila podobo kraljice, ki nima pojma, kako živijo navadni Francozi. Bila je obsedena z modo, rada je prirejala zabave in igrala karte, toda njena dejanska krivda za francoski finančni polom je bila precej manjša, kot so namigovale karikature in pamfleti. V očeh javnosti pa dejstva niso več veliko pomenila.
Jeseni 1789 je bil razkorak med palačo in ulico že skoraj grotesken. V Parizu je primanjkovalo kruha, 5. oktobra pa se je proti Versaillesu odpravila množica, v kateri so prevladovale ženske. Ko je novica dosegla palačo, je bil Ludvik XVI. na lovu, Marija Antoaneta pa na sprehodu po Trianonu.
Naslednje jutro je množica vdrla v kraljičine prostore. Kraljica je morala v naglici pobegniti iz svojih sob in se zateči h kralju. Isti dan je kraljeva družina zapustila Versailles. Tja se ni nikoli več vrnila. Svet, ki se je še dan prej zdel večen, je razpadel skoraj čez noč.
Evgenija: cesarica, ki je morala pobegniti iz Tuilerij
Podoben prizor se je v Parizu ponovil osem desetletij pozneje. Evgenija, žena Napoleona III., je bila ena najbolj občudovanih žensk svojega časa. Dame po vsej Evropi so posnemale njene obleke, francoski dvor pa je pod drugim cesarstvom znova zaživel v sijaju sprejemov in ceremonij.
Potem je prišel september 1870. Francija je v vojni s Prusijo doživela katastrofo, Napoleon III. je bil po bitki pri Sedanu ujet, v Parizu pa je zavrelo. Četrtega septembra je cesarstvo dejansko razpadlo. Evgenija je morala zapustiti Tuilerijsko palačo, medtem ko so v mestu razglasili republiko. Še nekaj dni prej je bila cesarica in regentka, zdaj pa je bežala iz sveta, v katerem je do tedaj živela kot ena najmočnejših žensk Evrope. Musée Carnavalet še danes hrani upodobitve, ki prikazujejo njen odhod iz Tuilerij tistega dne.
Romanovi: čaj, dnevniki in konec imperija
Najbolj srhljiv primer pa je morda zadnja ruska carska družina. Nikolaj II. in Aleksandra Fjodorovna sta dolgo živela v prepričanju, da je carska oblast nekaj skoraj naravnega in večnega. Toda prva svetovna vojna, pomanjkanje hrane, vojaški porazi in nezaupanje do dvora so Rusijo pripeljali do zloma.
Marca 1917 se je Nikolaj II. odpovedal prestolu. Tristoletna vladavina Romanovih se je končala. Družina je bila najprej zaprta v Aleksandrovi palači v Carskem Selu. In prav tu postane zgodba skoraj nadrealistična. Življenje ni več spominjalo na cesarski dvor, vendar so se člani družine še naprej oklepali vsakdanjih navad: branja, sprehodov, dela na vrtu, skupnih obrokov in pisanja dnevnikov. Poleti so jih preselili v Tobolsk, pozneje pa v Jekaterinburg. Tam so julija 1918 Nikolaja, Aleksandro, njunih pet otrok in več članov spremstva ubili v kleti Ipatjevske hiše.
Ko se palača ne zaveda, da je že muzej
V vseh teh zgodbah je najbolj presunljiva ista podrobnost: vladarski svetovi se pogosto ne končajo s fanfarami. Končajo se z nenadnim odhodom, zaprtimi vrati, kovčkom, ki ga je treba na hitro spakirati, ali večerjo, za katero še nihče ne ve, da je zadnja.
Dvor je stoletja temeljil na prepričanju, da je red nespremenljiv. Kralj je kralj, cesarica je cesarica, straža stoji pred vrati in jutrišnji dan bo podoben današnjemu. Revolucija pa pride prav zato, ker si zunaj palače dnevi že dolgo niso več podobni.
Morda je zato pogled na zadnje dni monarhij še danes tako privlačen. Ne gledamo samo propada kraljev in kraljic. Gledamo trenutek, ko ljudje, vajeni skoraj neomejene moči, prvič ugotovijo, da palačne stene ne zadržijo zgodovine. In ko se vrata naposled odprejo, je velikokrat že prepozno.
Trije filmi, ki oživijo padec velikih dvorov
Marie Antoinette (2006)
Film Sofie Coppole ni klasična zgodovinska drama, ampak predvsem razkošen portret mlade ženske, ki se znajde ujeta v svetu pravil, protokola in pričakovanj. Kirsten Dunst igra Marijo Antoaneto od prihoda v Versailles, kamor pride kot zelo mlada avstrijska princesa, do trenutka, ko se okoli kraljeve družine začne zapirati obroč revolucije. Coppola zavestno poudari zabave, modo, sladice, bleščeče obleke in brezskrbnost dvora, zato je kontrast z nezadovoljstvom zunaj palače še močnejši. Posebnost filma je tudi sodobna glasba, s katero režiserka Marijo Antoaneto prikaže skoraj kot zvezdnico svojega časa. Kostumi Milene Canonero so filmu prinesli oskarja.
Nicholas and Alexandra (1971)
Če želimo razumeti, kako je mogočna dinastija Romanovih v nekaj letih izgubila vse, je to eden najzanimivejših filmov. Zgodba spremlja carja Nikolaja II. in njegovo ženo Aleksandro, njuno družinsko življenje, bolezen sina Alekseja, prihod skrivnostnega Rasputina na dvor ter politične krize, ki postopoma spodkopljejo carsko oblast. Film se ne konča z abdikacijo, ampak družino spremlja vse do ujetništva in usmrtitve v Jekaterinburgu leta 1918.
Prav zato zelo dobro pokaže srhljiv prehod od cesarskih palač do trenutka, ko nekdanji vladar Rusije in njegova družina nimata več nobene moči. Film je prejel dva oskarja – za scenografijo in kostumografijo.
Si Paris nous était conté (1956)
Film francoskega igralca, pisatelja in režiserja Sache Guitryja je nekoliko drugačen od prejšnjih dveh. Ne pripoveduje samo ene zgodbe, ampak je velika filmska kronika Pariza, skozi katero se sprehodijo številni kralji, kraljice, umetniki in revolucionarji.
Med drugim vidimo zavzetje Bastilje, usmrtitev Ludvika XVI., proces proti Mariji Antoaneti in pozneje tudi bleščeči svet cesarice Evgenije v času Napoleona III. Film tako na enem mestu pokaže nekaj, kar je značilno za francosko zgodovino: režimi prihajajo in odhajajo, palače ostajajo, Pariz pa znova in znova postaja prizorišče revolucij. Danes deluje kot očarljiva, nekoliko staromodna zgodovinska freska, polna velikih francoskih igralcev tistega časa, med njimi Jeana Maraisa, Danielle Darrieux in Louisa de Funèsa.
E-novice · Estrada
