Nekoč Sofia Zobotrebec, potem pa svetovna diva
Te dni se pred njenim 92. rojstnim dnem vračamo k deklici iz Pozzuolija, ki je poznala lakoto in bombardiranje, še preden je spoznala svet filma.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Sophia Loren je osvojila Hollywood, vendar sta ji največ pomenili precej manj bleščeči stvari: varen dom in družina.
Tisto noč je Sophia Loren v Rimu kuhala paradižnikovo omako. Ni bila v Santa Monici, kjer so 9. aprila 1962 podeljevali oskarje; ostala je doma, prepričana, da ne bo zmagala. Potem je zazvonil telefon. Cary Grant ji je sporočil, da je dobila oskarja za film La ciociara (Dve ženski). Akademija je prvič nagradila igralsko vlogo v filmu, posnetem v jeziku, ki ni bil angleščina. Med vznemirjenjem ob novici je preverjala, ali se omaka ni prismodila.
V tem prizoru je skoraj vsa Sophia Loren: blišč, ki vstopi skozi telefon, in kuhinja, ki jo zadrži na tleh. Svet je videl obraz, ustvarjen za velika platna. V njej pa je še vedno živela Sofia Scicolone, suhljata deklica iz Pozzuolija, ki je pred slavo poznala dve veliko močnejši sili – lakoto in strah, da lahko čez noč izgubiš vse.
Deklica, ki je poslušala bombe
Rodila se je 20. septembra 1934 v Rimu, otroštvo pa preživela v tesnem stanovanju materine družine blizu Neaplja. Romilda Villani je bila lepotica, podobna Greti Garbo, pianistka z neizpolnjenimi filmskimi sanjami. Riccardo Scicolone, oče njenih dveh hčera, se z njo ni poročil. Sofii je dal priimek, mlajši Marii sprva niti tega ne. Prihajal in odhajal je, denarja in varnosti pa ni bilo.
Sofia je bila bolehna dojenčica. Ko je materi usahnilo mleko, je babica našla dojiljo, družina pa se je odpovedovala mesu, da jo je lahko plačevala. Nato je prišla vojna. Pozzuoli z vojaškimi obrati in pristaniščem je postal tarča. Ob sirenah so bežali v železniški predor, temen, umazan in poln ljudi. Delček bombe jo je zadel v brado. Maria je med nočnimi begi izgubljala čevlje in se vračala s krvavimi stopali.
»Nismo imeli ničesar. Vsako noč bi lahko umrli,« je Sophia povedala mnogo desetletij pozneje. Bila je tako suha, da so jo vrstniki klicali Sofia Stuzzicadenti – Sofia Zobotrebec. Njena mama je čustva skrivala, babica Luisa pa je deklicama pripovedovala zgodbe in se pretvarjala, da je življenje čudovito. Sofia je vedela, da ni, vendar je molčala, da babice ne bi prizadela.
Očetova odsotnost je pustila drugačno rano. Sofia ga je videla kot vrata v nedosegljiv svet: hotela je vedeti, kako živijo ljudje, ki imajo denar in jim ni treba prositi. Odgovorov ni dobila. Dobila pa je silovito željo po življenju, v katerem ne bi bila več odvisna od tuje milosti.
Večerna obleka iz domačih zaves
V najstniških letih se je iz suhljate deklice razvila v lepotico. Romilda je v hčerinem videzu prepoznala priložnost za drugačno življenje. Za tekmovanje Kraljica morja leta 1949 niso imele obleke. Babica je snela rožnate zavese iz tafta in sešila večerno toaleto, mati pa je Sofijine ponošene črne čevlje prebarvala na belo. Molile so, da ne bi deževalo. Ni zmagala, postala pa je ena od dvanajstih princes. Dobila je denar, vozovnico za Rim in tapete. Z njimi so doma prekrili razpoke od bomb.
V Rimu sta mati in hči obiskovali filmske studie Cinecitta ter iskali kakršnokoli delo. Sofia je statirala, nastopala v fotonovelah in nekaj časa uporabljala ime Sofia Lazzaro. Za Quo Vadis je po lastnem spominu dobila 50.000 lir – dovolj, da je družina jedla dva tedna. Ko se je pozneje zagledala na platnu, je od vznemirjenja stekla iz kina.
Na tekmovanju Mis Italija leta 1950 ni dobila glavne krone; zanjo so ustvarili naslov mis eleganca. Približno takrat je v Rimu spoznala producenta Carla Pontija. Ona je imela 15 ali 16 let, on 37 let, ženo in dva otroka. Povabil jo je na poskusno snemanje. Na začetku so ji očitali, da ima predolg nos, prevelika usta in preširoke boke; njen videz naj ne bi bil primeren za film. Leta 1952 ji je producent Goffredo Lombardo predlagal umetniško ime Sophia Loren, pri katerem se je zgledoval po priimku švedske igralke Märte Toren. Novo ime je zvenelo mednarodno. Obraz je ostal njen.
Pontija so pozneje opisovali kot nekoga, ki je iz neizkušenega dekleta ustvaril divo. Priročno, a ne povsem pošteno. Odpiral ji je vrata, sklepal pogodbe in načrtoval njeno pot. Mlada Sophia pa je vztrajala, se učila in zavrnila estetske popravke. Ob predlogu za operacijo nosu je rekla, da se bo raje vrnila v Pozzuoli. »Bolj je šlo za to, da je verjel vame,« je pojasnila.
Ljubezensko razmerje se ni začelo takoj, temveč približno štiri leta po srečanju. Ponti je bil zanjo partner, učitelj in deloma nadomestek očeta; predvsem pa je predstavljal trdnost. Prav zato njune zveze ni mogoče razumeti samo kot klasično zgodbo o vplivnem moškem in mladi igralki. Bila je tudi izbira dekleta, ki je odraščalo brez očetove opore in si bolj kot slavo želelo varen dom.
Dva moška in dva svetova
Leta 1956 je Ponti Sophii priskrbel vlogo ob Franku Sinatri in Caryju Grantu v spektaklu The Pride and the Passion (Ponos in strast). Snemali so v Španiji. Sophia je bila stara 22 let in njena angleščina negotova; 52-letni Grant ji je pomagal pri jeziku. Vozila sta se po pokrajini, večerjala, on pa ji je pošiljal cvetje in pisma. V enem je predlagal, naj skupaj molita za pravo odločitev.
Njuna romanca je z leti dobivala vse bolj pravljične razsežnosti. Nekateri so celo trdili, da jo je Grant zasnubil; leta 2020 je Sophia rekla naravnost: »Ni me zasnubil.« Njegova pisma pričajo o močnih čustvih in želji po skupni prihodnosti. Zgodba o formalni snubitvi in zaročnem prstanu pa ostaja nezanesljiva.
Ko sta Sophia Loren in Cary Grant znova sodelovala pri filmu Houseboat (Hiška na vodi), njuna čustva še niso povsem ugasnila. Sophia pa se je že odločila za Carla Pontija. Septembra 1957 sta se s Pontijem poročila na daljavo: v Mehiki sta ju pri obredu zastopala odvetnika, ki sta ju za to pooblastila. Da je bila poroka že sklenjena, je med snemanjem izvedela iz časopisa. Grant ji je čestital in kljub koncu romance sta ostala prijatelja. Prav on ji je nekaj let pozneje po telefonu sporočil, da je dobila oskarja.
Ob vsej Grantovi privlačnosti je Pontija doživljala kot človeka, ob katerem si je lažje predstavljala skupno življenje. »Moje življenje je bilo s Carlom, ne s Caryjem Grantom,« je povedala. Grant je pomenil Hollywood in možnost novega sveta; Ponti je pomenil Italijo, korenine in obljubo družine. Izbrala je tisto, česar v otroštvu ni imela.
Toda niti ta izbira ji varnosti ni dala takoj. Ponti je bil od leta 1946 poročen z Giuliano Fiastri, Italija pa civilne ločitve ni poznala. Njegova mehiška razveza in poroka s Sophio 17. septembra 1957 doma nista veljali. Grozila mu je obtožba bigamije, njej pregon zaradi zunajzakonske skupnosti; zvezo je obsodil tudi Vatikan. Leta 1962 je bil njun mehiški zakon razveljavljen. Šele ko so vsi vpleteni uredili francosko državljanstvo in se je Giuliana leta 1965 v Franciji ločila, sta se Sophia in Carlo 9. aprila 1966 zakonito poročila v Sevresu.
Ko je lepota stopila v senco
Hollywood je Sophio predstavljal kot eksotično »italijansko Marilyn Monroe«. Film Boy on a Dolphin (Fant na delfinu) jo je pokazal, kako se iz morja dvigne v mokri tuniki; plakati so opravili svoje. Toda prepoznavnost še ni zagotavljala zahtevnih vlog. Njeno igralsko nadarjenost je prepoznal in razvijal Vittorio De Sica. V filmu L'oro di Napoli (Zlato iz Neaplja) je iz nje izvabil smeh, jezo, čutnost in žalost. Marcello Mastroianni pa je postal njen idealni filmski partner: med njima je bilo dovolj sproščenosti tako za komedijo kot za trenutke ranljivosti.
Prelom je bila La ciociara (Dve ženski). V prvotni različici naj bi Anna Magnani igrala mater, Sophia pa hčer. Ko je Magnanijeva odstopila, je De Sica 25-letni Sophii zaupal Cesiro, mater, ki skuša hčer rešiti pred vojnim nasiljem. Pri oblikovanju vloge se je lahko oprla na lastno otroštvo: na predor, sirene, strah in mater, ki je skušala družino obdržati skupaj. Leta 1961 je za vlogo dobila nagrado za najboljšo igralko v Cannesu, leto pozneje še oskarja. Njeno ime je odtlej pomenilo veliko več kot lep obraz.
Z De Sico in Mastroiannijem je v filmu Ieri, oggi, domani (Včeraj, danes, jutri) odigrala tri zelo različne ženske in izvedla znameniti striptiz, ki je bil smešen prav toliko kot zapeljiv. V Matrimonio all'italiana (Poroka po italijansko) je Filumeni dala ponos ženske, ki zahteva priznanje za svoje otroke, kar je bil motiv, ki ji je bil boleče blizu in dobila drugo nominacijo za oskarja. V filmu Una giornata particolare (Poseben dan) pa je v ospredje postavila povsem drugačno ženskost. Kot utrujena mati šestih otrok, poročena s privržencem fašizma, je igrala z drobnimi gibi in tišino. Njena junakinja je bila daleč od podob z glamuroznih naslovnic, pa vendar enako nepozabna.
Vloga, na katero je najdlje čakala
Največja zasebna želja je ostajala družina. Po dveh spontanih splavih je med naslednjo nosečnostjo prejemala zdravljenje in kar šest mesecev preležala približno 20 ur na dan. Opustila je tudi kajenje – prej je pokadila od 25 do 30 cigaret na dan. Carlo mlajši se je rodil decembra 1968, Edoardo januarja 1973.
Materinstvo je spremenilo njeno razporejanje časa in izbiro vlog. Začela je izbirati, kaj bo posnela. Ponudbe so še prihajale, toda pomembneje ji je bilo, da sinova po šoli ne bi prihajala v prazen dom. Ženska, ki je morala tako zgodaj skrbeti za preživetje, je hotela otrokoma omogočiti drugačno otroštvo. Ob njej naj bi imela tisto vsakdanjo bližino, ki je nobena filmska nagrada ni mogla nadomestiti.
Sedemnajst dni za rešetkami
Maja 1982 so svet obšle fotografije Sophie Loren pred zaporom. Zaradi obsodbe, povezane z davčno napovedjo za leto 1963, se je vrnila v Italijo, v ženski zapor v Caserti pa prispela v beli alfi romeo z marjeticami v rokah. Od 30-dnevne kazni je 17 dni preživela za rešetkami.
Trdila je, da je napako naredil njen davčni svetovalec. Časopisi so poročali o udobni celici in posebnem telefonu; sama je takšne zgodbe zavračala. Zapomnila si je zvok ključa v ključavnici, osamljenost in krike ponoči. Za zvezdnico, vajeno pozornosti in ljudi okoli sebe, je bila zaprta celica pretresljiva izkušnja.
Ko je italijansko kasacijsko sodišče leta 2013 odločilo v njeno korist, so novico pogosto razumeli kot pozno popravo krivice zaradi zapora. Toda šlo je za drug spor, za obračun davka od dohodkov iz leta 1974. Odločitev ni pomenila razveljavitve zaporne obsodbe.
Za isto mizo
S Pontijem je ostala do njegove smrti januarja 2007. Njuno partnerstvo je trajalo več kot pol stoletja. Po izgubi moža sta pomembno mesto v njenem življenju ohranila sinova, pozneje tudi štirje vnuki. Leta 2020 je v filmu The Life Ahead (Življenje pred nami) pod Edoardovo režijo igrala Madame Roso, ki skrbi za otroka brez varnega doma – pozni odmev Cesire, Romilde in morda Sofie same.
Septembra 2023 je doma v Ženevi padla, si zlomila kolk in stegnenico ter prestala operacijo. Naslednje leto je v Rimu praznovala 90 let. Februarja 2026 je za neapeljski poklon, ki ga je vodil Carlo mlajši, poslala videopozdrav.
Ko so jo nekoč vprašali po popolni sreči, je opisala krožnik širokih rezancev z ragujem in otroke okoli sebe. Svet ji je dal naslovnice, oskarja in obraz, ki ga je prepoznalo 20. stoletje. Toda v njeni predstavi sreče je ostalo nekaj povsem vsakdanjega: dovolj hrane in domači za isto mizo. Deklica iz Pozzuolija bi razumela, zakaj je to tako veliko.
E-novice · Estrada
