Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 9 min.

Tiho življenje za najglasnejšo kitaro


Karmen Spacapan
19. 9. 2026, 17.56
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Osemnajstega septembra mineva 56 let, odkar so Jimija Hendrixa mrtvega odpeljali iz kletnega stanovanja v Notting Hillu.

Portret Jimija Hendrixa iz leta 1968, ko je bil že ena največjih glasbenih zvezd svoje generacije. Z
Profimedia
Portret Jimija Hendrixa iz leta 1968, ko je bil že ena največjih glasbenih zvezd svoje generacije. Za drzno javno podobo pa se je skrival sramežljiv, duhovit in pogosto negotov mladenič.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

S kitaro je deloval, kot da zmore vse. Zunaj odra so ga bližnji poznali tudi kot sramežljivega, sicer tudi duhovitega in negotovega mladeniča. Jimi Hendrix je v nekaj letih postal svetovna zvezda, vendar mu slava ni prinesla miru. Ob obletnici njegove smrti se za znamenitimi posnetki, velikimi uspehi in neštetimi teorijami pokaže človek, ki je imel pri sedemindvajsetih še veliko načrtov.

Jimi Hendrix z Noelom Reddingom in Mitchem Mitchellom, članoma skupine The Jimi Hendrix Experience,
Profimedia
Jimi Hendrix z Noelom Reddingom in Mitchem Mitchellom, članoma skupine The Jimi Hendrix Experience, ki je nastala v Londonu leta 1966. Zasedba je v neverjetno kratkem času Hendrixa iz skoraj neznanega ameriškega glasbenika spremenila v svetovno zvezdo.

Na odru je znal pritegniti vso pozornost. Njegovo igranje je bilo drzno, nastopi siloviti, oblačila opazna. Toda človek, ki je brez zadržkov stal pred množico, se je v precej bolj vsakdanjih okoliščinah lahko počutil nelagodno. Ljudje, ki so Jimija Hendrixa poznali od blizu, so se spominjali njegove zadržanosti, humorja in zadrege, kadar je moral govoriti o sebi.

Ta razlika med javno podobo in zasebnim človekom je za njegovo zgodbo vsaj tako pomembna kot kitara. Hendrix je umrl 18. septembra 1970 v Londonu, star komaj 27 let. Njegova smrt je sčasoma postala skoraj samostojna zgodba, polna domnev in nasprotujočih si pričevanj. Ob njej pa pogosto zbledi življenje pred zadnjo nočjo: revno otroštvo, leta igranja, nenaden uspeh in vse večja želja, da bi lahko sam odločal o svoji prihodnosti.

Deček, ki je namesto kitare igral na metlo

Rodil se je 27. novembra 1942 v Seattlu kot Johnny Allen Hendrix. Njegova mati Lucille Jeter je bila stara 17 let, oče Al pa je služil v vojski. Ko se je vrnil domov, je sinu spremenil ime v James Marshall Hendrix.

Družinsko življenje je bilo negotovo. Denarja je primanjkovalo, bivališča so se menjavala, odnos med staršema pa so zaznamovali alkohol in prepiri. Otroci niso ostali skupaj; tudi Jimijev mlajši brat Leon je del otroštva preživel v rejništvu. Jimi je odraščal predvsem ob očetu, ki je bil strog in je težko sprejemal celo dejstvo, da je bil sin levičar. Po Leonovih spominih ga je silil, naj piše z desno roko.

Glasba ga je privlačila, še preden je imel pravo glasbilo. Metlo je držal kot kitaro in nanjo tako zavzeto »igral«, da si je oče zapomnil raztresene slamice ob postelji. Nato je dobil star ukulele z eno samo struno. Tudi ta mu je zadostovala za prve poskuse iskanja melodij. Poleti 1958 mu je oče kupil rabljeno akustično kitaro za pet dolarjev.

Toda istega leta je doživel izgubo, o kateri je pozneje težko govoril. Njegova mati je februarja umrla pri komaj 32 letih. Jimi jih je imel 15. Leon je pozneje pripovedoval, da jima oče ni dovolil na pogreb in jima je namesto tega ponudil viski. Biograf Charles R. Cross je zgodbo vključil v svojo knjigo, vendar ostaja pričevanje mlajšega brata.

Kitara je medtem postajala vse pomembnejši del njegovega vsakdana. Učil se je s poslušanjem in posnemanjem glasbenikov, ki jih je občudoval. Preden je z njo spreminjal zvok popularne glasbe, je bil predvsem najstnik, ki jo je hotel čim bolje obvladati.

Preberite še

Vojaška uniforma mu ni bila pisana na kožo

Po opustitvi srednje šole in težavah s policijo se je leta 1961 pridružil ameriški vojski. Služil je v 101. zračnodesantni diviziji v Fort Campbellu. Tam je spoznal basista Billyja Coxa, s katerim ga je povezalo prijateljstvo, ki je trajalo do konca njegovega življenja.

Vojaška kariera je bila kratka. Hendrix je pozneje pripovedoval, da so ga odpustili zaradi poškodbe gležnja pri padalskem skoku, vendar biografi opozarjajo, da vojaški dokumenti te razlage ne potrjujejo. Leta 1962 je vojsko zapustil in se posvetil glasbi.

Jimi Hendrix na Woodstocku avgusta 1969. Nastop na legendarnem festivalu je postal eden najbolj znam
Profimedia
Jimi Hendrix na Woodstocku avgusta 1969. Nastop na legendarnem festivalu je postal eden najbolj znamenitih trenutkov njegove kariere, sam pa je v tem obdobju že iskal nove glasbene poti in sodelavce.

Sledila so leta, ki jih zgodbe o njegovem bliskovitem uspehu pogosto preskočijo. Igral je z Isley Brothers in Little Richardom ter sodeloval z drugimi že uveljavljenimi izvajalci. Nastopal je v klubih, namenjenih predvsem temnopoltemu občinstvu, na mreži prizorišč, ki je v rasno razdeljenih Združenih državah številnim glasbenikom omogočala delo.

To je bila zahtevna šola. Spremljevalni kitarist je moral biti zanesljiv, se prilagajati glavnemu izvajalcu in vedeti, kdaj naj ostane v ozadju. Hendrixu zadnje ni vedno uspevalo. Njegovo igranje in nastopanje sta privlačila pozornost, kar nadrejenim ni bilo nujno všeč. Menjaval je zasedbe, živel v poceni sobah in se preživljal, kakor je vedel in znal.

Iz tega obdobja je izvirala tudi pogodba, ki ga je pozneje drago stala. Leta 1965 je za sto dolarjev podpisal dogovor s podjetjem PPX Eda Chalpina. Ko je postal slaven, se je nekdanja priložnost spremenila v vir dolgotrajnih pravnih sporov.

London mu je odprl vrata

Prelom je prišel leta 1966. V newyorškem klubu ga je opazila Linda Keith, takratno dekle kitarista Rolling Stonesov Keitha Richardsa. Na njegovo igranje je opozorila Chasa Chandlerja, basista skupine The Animals, ki se je podajal v menedžerske vode. Chandler je v Hendrixu prepoznal izjemen potencial in ga septembra odpeljal v London.

Tam je nastala skupina The Jimi Hendrix Experience z basistom Noelom Reddingom in bobnarjem Mitchem Mitchellom. Skladbi Hey Joe in Purple Haze ter prvenec Are You Experienced so hitro razširili njegov sloves. V London je prišel kot skoraj neznan ameriški glasbenik, devet mesecev pozneje pa se je v domovino vrnil kot evropska zvezda.

Junija 1967 je na festivalu v Montereyu osvojil še ameriško občinstvo. Prizor, ko je zažgal kitaro, je postal ena najbolj prepoznavnih podob rocka. Toda za odrskim spektaklom je bil glasbenik, ki je vztrajno raziskoval. Albumoma Are You Experienced in Axis: Bold as Love je leta 1968 sledil dvojni Electric Ladyland. Njegov svet je segal od bluesa in nežnejših skladb do zvoka, kakršnega poslušalci dotlej niso bili vajeni.

Uspeh je prinesel tudi pričakovanja. Občinstvo je hotelo osupljive nastope, organizatorji polne dvorane, poslovni sodelavci nove plošče. Hendrix pa je vse bolj razmišljal o tem, kaj bi še lahko ustvaril.

Dom sredi vrtinca

Že prvi večer v Londonu je spoznal Kathy Etchingham. Njuno razmerje je zaznamovalo njegova prva britanska leta, stanovanje na naslovu Brook Street 23 pa mu je ponudilo redko izkušnjo domačnosti. Po letih začasnih bivališč je imel prostor, kamor se je lahko vračal, poslušal glasbo in pisal.

Kathy se ga je spominjala kot duhovitega človeka, ki je znal zabavati ljudi okoli sebe in odlično posnemati druge. Njena pripoved razkriva plat, ki je na znamenitih koncertnih fotografijah ni mogoče videti: mladeniča, ki se je znal sprostiti v domačem okolju, pred javnostjo pa ni bil vedno tako samozavesten, kot se je zdelo.

Hendrix leta 1967, v času njegovega bliskovitega vzpona. Opazna oblačila in samozavestna podoba so p
Profimedia
Hendrix leta 1967, v času njegovega bliskovitega vzpona. Opazna oblačila in samozavestna podoba so postali del njegovega zaščitnega znaka, čeprav so ga bližnji zunaj odra poznali kot precej bolj zadržanega človeka.

Njegovo ljubezensko življenje je bilo sicer zapleteno. Razmerja so se prekrivala, turneje so oteževale bližino, nezvestoba in ljubosumje sta povzročala napetosti. Med ženskami, ki so zaznamovale njegovo življenje, sta bili tudi Faye Pridgon iz newyorškega obdobja in Devon Wilson, povezana z nastankom skladbe Dolly Dagger.

Vendar vseh pripovedi o njegovih odnosih ni mogoče združiti v eno samo podobo. Kathy je pozneje izrecno zavrnila filmski prikaz, po katerem naj bi bil Hendrix do nje nasilen. Tudi pri človeku, o katerem je bilo napisanega toliko, ostaja pomembno, kdo nekaj pripoveduje in kaj je mogoče potrditi.

Vse več slave, vse manj počitka

Proti koncu šestdesetih je njegov vsakdan postajal vse napornejši. Turneje, snemanja, poslovni spori in pomanjkanje spanja so se kopičili. Ob zaslužkih so rasli tudi stroški. Lastni newyorški studio Electric Lady mu je obetal več ustvarjalne svobode, vendar je pomenil veliko finančno obremenitev.

Del njegovega življenja so bile tudi droge. Uživanje marihuane in LSD-ja je dobro dokumentirano, pričevanja o zadnjem obdobju omenjajo še druga poživila in uspavala. Leta 1969 so ga zaradi domnevnega posedovanja drog aretirali v Torontu, vendar je bil na sodišču oproščen. Iz različnih pričevanj ni mogoče sestaviti preproste razlage njegovega značaja ali smrti, še manj pa vsako govorico obravnavati kot dejstvo.

Glasbeno se ni ustavil. Po razhodu prvotne skupine Experience je nastopal z drugimi zasedbami in znova sodeloval z Billyjem Coxom. Avgusta 1969 je nastopil na Woodstocku, pozneje pa s Coxom in bobnarjem Buddyjem Milesom ustanovil Band of Gypsys. Iskal je nove sodelavce in nove možnosti, čeprav so ga številni še vedno povezovali predvsem z uspešnicami iz prvih let slave.

Konec avgusta 1970 je nastopil na festivalu na otoku Wight. Koncert so spremljale tehnične težave, on pa je bil izčrpan in slabega počutja. Evropsko turnejo je dodatno zapletlo Coxovo poslabšano zdravstveno stanje. Zadnji samostojni koncert je Hendrix odigral 6. septembra na nemškem otoku Fehmarn. Deset dni pozneje je še gostoval z Ericom Burdonom in skupino War v londonskem klubu Ronnie Scott's.

Hendrix na koncertnem odru leta 1970, v zadnjem letu svojega življenja. Turneje, snemanja, poslovni
Profimedia
Hendrix na koncertnem odru leta 1970, v zadnjem letu svojega življenja. Turneje, snemanja, poslovni spori in pomanjkanje počitka so ga vse bolj izčrpavali, glasbeno pa se še zdaleč ni nameraval ustaviti.

Kljub utrujenosti je govoril o prihodnosti. Želel si je večje zasedbe, za katero bi pisal glasbo in jo vodil. V intervjujih je izražal naveličanost nad vlogo odrskega zabavljača, ki jo je od njega pričakovala javnost. Hotel je naprej, četudi še ni bilo jasno, kako bo to izpeljal.

Zadnji dan ni bil videti kot slovo

V četrtek, 17. septembra, ga je Monika Dannemann fotografirala na vrtu ob hotelu Samarkand v Londonu. Na posnetkih je s kitaro; danes jih gledamo z zavedanjem, da so nastali tik pred njegovo smrtjo. Takrat so bili del dneva, v katerem so bili tudi opravki, nakupi in srečanja.

Srečal je Kathy Etchingham in jo povabil, naj ga zvečer obišče. Imela je druge načrte. »Od takrat mi je žal,« je povedala desetletja pozneje. Ukvarjal se je tudi s poslovnimi težavami in iskal način, kako bi končal sodelovanje z menedžerjem Mikom Jefferyjem.

Zvečer je obiskoval znance, nato pa se je z Dannemannovo vrnil v njeno stanovanje v hotelu Samarkand. Natančnega zaporedja dogodkov v zadnjih urah ni mogoče zanesljivo obnoviti. Različice prič se ne ujemajo, tudi Dannemannova je pozneje spreminjala posamezne podrobnosti.

Po njeni pripovedi je Hendrix vzel devet tablet njenega močnega uspavala vesparax. Število temelji na njenem pričevanju, zato ga ni mogoče obravnavati enako kot ugotovitve obdukcije. Prav tako ni mogoče z gotovostjo vedeti, kaj je razumel o zdravilu ali zakaj je zaužil tolikšno količino.

V petek, 18. septembra, so reševalce poklicali ob 11.18. Hendrixa so odpeljali v bolnišnico St. Mary Abbots, kjer so njegovo smrt uradno potrdili ob 12.45. Obdukcija je pokazala, da se je zadušil zaradi vdihanja izbruhane vsebine ob zastrupitvi z barbiturati, učinkovinami v uspavalu.

Preiskava ni dala dokončnega odgovora o vseh okoliščinah smrti. Mrliški oglednik Gavin Thurston ni našel dokazov, ki bi potrjevali samomorilni namen, zaradi pomanjkanja podatkov pa je odločitev o okoliščinah pustil odprto. Ugotovljeni vzrok smrti torej ni pomenil tudi popolne razjasnitve dogajanja tisto noč.

Woodstock, 1969: Hendrix s svojim belim Fender Stratocastrom. Čeprav ga je občinstvo želelo predvsem
Profimedia
Woodstock, 1969: Hendrix s svojim belim fenderjem stratocastrom. Čeprav ga je občinstvo želelo predvsem kot spektakularnega kitarskega junaka, je sam vse bolj razmišljal o tem, kaj bi lahko ustvaril v prihodnje.

Življenje, večje od zadnje noči

Prav praznine v pričevanjih so omogočile razmah najrazličnejših teorij. Pojavljale so se trditve o umoru, prikrivanju in poslovnih interesih. Eric Burdon je pesem The Story of Life sprva razumel kot poslovilno sporočilo, pozneje pa je to razlago umaknil. Ponovni pregled primera v devetdesetih letih ni prinesel podlage za nadaljnji postopek.

Hendrixa so 1. oktobra 1970 pokopali na pokopališču Greenwood v Rentonu blizu Seattla, kjer je bila pokopana tudi njegova mati. Na pogrebu so bili med drugim Miles Davis, Johnny Winter ter nekdanja soigralca Noel Redding in Mitch Mitchell. Ker ni zapustil oporoke, so njegovi smrti sledili dolgotrajni spori glede zapuščine in pravic do glasbe.

Hendrixov grob v Greenwood Memorial Parku v Rentonu blizu Seattla. Pokopali so ga 1. oktobra 1970, n
Profimedia
Hendrixov grob v Greenwood Memorial Parku v Rentonu blizu Seattla. Pokopali so ga 1. oktobra 1970, nedaleč od kraja, kjer je odraščal in kjer je bila pokopana tudi njegova mati.

Pozneje so ga uvrstili v tako imenovani klub 27, med slavne glasbenike, ki so umrli pri tej starosti. Takšno poimenovanje je priročno za legendo, o posameznem življenju pa pove zelo malo. Hendrix je imel za seboj komaj nekaj let svetovne slave. Ostali so nedokončani posnetki, zamisli za nove zasedbe in studio, v katerem je želel delati po svoje.

Njegova zgodba se zato ne konča le z vprašanjem, kaj se je zgodilo v hotelski sobi. Ostaja tudi vprašanje, kam bi ga glasba še odpeljala. Pri sedemindvajsetih je že spremenil predstavo o tem, kaj zmore električna kitara. Zase je očitno še iskal prostor, v katerem bi lahko zadihal.

E-novice · Estrada

Stop

Najbolj vroče zgodbe iz zakulisje iz sveta znanih dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.