Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tretje pustijo ravnodušne, veliko pa je najbrž tudi takih, ki jih sploh ne preberejo – pogledajo naslov in obrnejo stran. Jah, kaj jim bo nakladanje še ene gospe srednjih let, ki v življenju nima ravno največje sreče … Zato se tu in tam trudim napisati tudi kaj pozitivnega. Kaj lepega. Tokrat bom preskočila revolucije in podobne teme, saj bi sicer spet zašla v svoje filozofiranje, s katerim se marsikdo ne strinja.

Skratka, pretekli teden sem imela prav simpatično popoldne. Peš sem se odpravila do lokala pri RTV-ju, kjer sva se dobila z Janom Cvitkovičem. Vsakič, ko ga srečam, dobim prijeten občutek, kot da je prišel nekdo »iz mojih krajev«. Pa čeprav Jan živi na Krasu. Ampak Kras nam severnim Primorcem pač nikoli ni bil prav daleč. Tudi mene nanj veže kup spominov. Spomnim se, kako smo se, ko sem bila še čisto majhna, z amijem – avtom znamke Citroën, za tiste, ki slučajno ne veste – vozili po tistih kraških ovinkih in se tu in tam obvezno ustavili. Ne zato, ker smo hoteli občudovati razgled, ampak zato, ker bi sicer ami zakuhal. Kar je storil večkrat. 

Po tem obveznem skoku v moje otroštvo pa nazaj k Janu. Intervju o njegovem novem filmu Hotel Alkohol je objavljen na prvih straneh Stopa in moram priznati, da sem prav uživala tako med pogovorom kot pozneje pri urejanju intervjuja. Jan je namreč izjemen in na trenutke zelo duhovit sogovornik. Predvsem pa ni eden tistih, ki na vprašanje odgovorijo z »da«, »ne« in pika. Ja, tudi taki obstajajo na naši sceni. Z Janom je drugače.

On razvije misel, iz nje naredi zgodbo, potem zavije še malo v kakšen nepričakovan in zabaven kotiček ter z besedami oriše nekaj, kar se ti skoraj samo od sebe naslika pred očmi. Če to tako dobro obvlada že med navadnim pogovorom, si lahko predstavljate, kako mu gre šele pri filmu. Pri Janu pa mi je všeč še nekaj. Zna poslušati. Ne površinsko, iz vljudnosti, ko sogovornik že med tvojim stavkom razmišlja, kaj bo povedal naslednje. Ne. Jan res posluša in ga zanima, kaj govoriš. Mogoče sem pa jaz tako zanimiva. Kdo ve. Zato pogovor z njim niti ni videti kot intervju. Bolj je podoben dobri debati, ki se potem na papirju ali monitorju – odvisno od tega, kje jo boste brali – nekako magično spremeni v intervju.

Govorila sva o marsičem in seveda nisem vsega zapisala. Če bi, bi verjetno potrebovala deset strani. Med drugim mi je povedal, da zelo rad spi. Tudi jaz, seveda. In potem še nekaj, kar se tudi meni redno dogaja: rad sanja. Ker se v sanjah dogaja. To pa popolnoma razumem. Tudi sama zelo rada sanjam. Včasih se mi zdi, kot da v spanju stopim v nek vzporedni svet, kjer se dogaja marsikaj. Lepe sanje so lahko prav imenitna popestritev dneva, slabe pa skušam čim prej pozabiti. Tiste dobre ti včasih celo dajo malo zagona za boljši dan. In pravijo, da se nekatere sanje tudi uresničijo. Mnogim so se.

Glede na to, da sem v sanjah prejšnjo noč v dolgi rdeči obleki z bleščicami plesala na koncertu Dubioze Kolektiv in se tam družila z nekdanjimi sodelavci, močno dvomim, da se bo uresničilo prav vse. Je pa precej možnosti, da se bo uresničilo vsaj nekaj od tega. Mogoče bom kupila dolgo rdečo obleko. Mogoče bom šla na koncert Dubioze. Mogoče se bom spet dobila z nekdanjimi sodelavci. Kdo ve. Kar pa vem z gotovostjo, je to, da si bom šla ogledat Janov Hotel Alkohol.