Bil je čudežni otrok, ljubljenec pariških salonov in eden največjih glasbenih genijev 19. stoletja, zasebno pa človek, ki je vse življenje pogrešal dom, izgubil dve veliki ljubezni in se že mlad spopadal z neusmiljeno boleznijo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ena najbolj znanih podob Frederica Chopina. Krhkega zdravja je bil skoraj vse odraslo življenje, bolezen pa je v zadnjih letih vse bolj omejevala njegove nastope in ustvarjanje.
Frederic Chopin je umrl pri komaj 39 letih. Njegovo telo so pokopali v Parizu, srce pa se je vrnilo na Poljsko.
Ko je 17. oktobra 1849 umiral v pariškem stanovanju na trgu Place Vendome, za seboj ni puščal žene ali otrok, temveč glasbo, ki je klavir spremenila za vedno, in nenavadno poslednjo željo. Zahteval je, naj njegovo telo ostane v Franciji, srce pa naj odnesejo v domovino. Ta filmsko romantična podoba pravzaprav popolno povzema njegovo življenje: večino odraslih let je preživel v tujini, a se od ljubljene Poljske ni nikoli zares ločil.
Mladi Chopin za klavirjem v salonu poljskega kneza in skladatelja Antonija Radziwilla leta 1829. Že kot najstnik je bil ljubljenec aristokratskih salonov, kjer je navduševal z izjemno prefinjenim igranjem.
Že pri najosnovnejšem podatku o njegovem življenju naletimo na skrivnost. Frederic in njegova družina so kot datum rojstva navajali 1. marec 1810, krstni list pa priča, da se je rodil 22. februarja v vasici Zelazowa Wola blizu Varšave kot Fryderyk Franciszek Chopin. Oče Mikolaj, rojen v francoski Loreni, se je kot najstnik preselil na Poljsko in svoje otroke vzgajal v zavednem poljskem duhu. Mati Justyna, nežna in globoko verna ženska, je bila sinu neizmerno blizu.
Chopinov oče Mikolaj Chopin je bil po rodu Francoz iz Lorene, vendar se je že kot mladenič preselil na Poljsko in svoje otroke vzgajal v izrazito poljskem duhu.
Družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v Varšavo, kjer je oče poučeval francoščino in vodil elitni internat za sinove plemiških družin. Fryderyk je odraščal v stimulativnem okolju izobražencev in mladih aristokratov. Pri rosnih sedmih letih je že skladal poloneze in nastopal v varšavskih salonih, časopisi pa so ga slavili kot malega čudežnega dečka. Ob koncu študija na konservatoriju je njegov učitelj Jozef Elsner v osebno mapo zapisal kratko, a preroško oceno: »Izreden talent, glasbeni genij.«
Toda otroštvo ni bilo stkano le iz uspehov. Pri štirinajstih je izgubil najmlajšo sestro Emilio, krhko deklico, s katero sta si bila izjemno blizu. V mrliški knjigi je kot vzrok smrti navedena »konsumpcija«, kot so takrat imenovali pljučno tuberkulozo. Družina se je po tragediji izselila iz stanovanja, ki je bilo prepolno bolečih spominov. Bolezen, ki je vzela sestro, se bo pozneje kot zlovešča senca ulegla tudi nad Chopinovo življenje.
Frederic Chopin leta 1833, ko je bil star komaj 23 let. V Parizu je tedaj že veljal za enega najbolj zaželenih pianistov in učiteljev ter se družil z največjimi umetniki svojega časa.
Mladostna ljubezen in slovo za vselej
Čeprav si ga radi predstavljamo kot bledega, melanholičnega romantika, njegova pisma razkrivajo bistrega in duhovitega opazovalca, ki je oboževal šale in prijatelje spravljal v smeh z briljantnimi imitacijami pianistov. Celo slavni Franz Liszt je bil nad njegovim igralskim darom osupel.
Pri devetnajstih mu je srce ukradla mlada pevka Konstancja Gladkowska. O svojih čustvih je sprva molčal in priznal le, da ima svoj »ideal«, neizrečeno strast pa je prelil v lirični svet svojega Koncerta za klavir št. 2 v f-molu. Ko je 11. oktobra 1830 v Varšavi odigral poslovilni koncert, je pela tudi ona. Tri tedne pozneje je Chopin zapustil Poljsko. Prepričan je bil, da odhaja le na evropsko turnejo, in ni slutil, da se poslavlja za vedno. Kmalu zatem je namreč izbruhnila novembrska vstaja proti ruski oblasti. Padec Varšave ga je silovito pretresel, a zavedal se je, da vrnitve ni. Ruskega potnega lista ni podaljšal in se je zavestno odločil za življenje emigranta v Parizu.
Blišč Pariza in propadla zaroka
V francoski prestolnici se je hitro znašel v smetani visoke družbe. Po koncertu v salonu Pleyel februarja 1832 je postal eden najbolj zaželenih glasbenikov v mestu. Družil se je z velikani, kot so Liszt, Berlioz, Heine in Delacroix. Elegantnemu in uglajenemu Chopinu so bili pariški saloni pisani na kožo, velikih odrov pa ni maral. Njegovo igranje je bilo prefinjeno in intimno, daleč od spektakularne grmeče virtuoznosti. Raje je igral za peščico izbrancev kot za brezimno množico, preživljal pa se je s poučevanjem. Njegove ure so bile med najdražjimi v Parizu in so mu zagotavljale visok življenjski standard.
V ljubezni mu sreča ni bila naklonjena. Leta 1836 se je skrivaj zaročil z Mario Wodzinsko, glasbeno in likovno nadarjeno rojakinjo. A njena družina je zaradi Chopinovega krhkega zdravja oklevala in zaroka je na koncu propadla. Zlomljeni skladatelj je njena pisma zvezal v zavojček in nanj zapisal: »Moja žalost.« Za človeka, ki je v izgnanstvu hrepenel po lastnem domu, je bil to uničujoč udarec.
George Sand: strast, ki mu je dala dom
Prav takrat je v njegovo življenje stopila ženska, ki je bila v vsem njegovo pravo nasprotje. Aurore Dudevant, znana pod psevdonimom George Sand, je bila šest let starejša ločenka, mati dveh otrok, slavna pisateljica in ena najbolj nekonvencionalnih žensk pariškega kulturnega miljeja. Čeprav ob prvem srečanju nad njo ni bil niti najmanj očaran, sta do poletja 1838 postala ljubimca.
Njuno devetletno razmerje je težko strniti v preprosto ljubezensko zgodbo, a Sandova je Chopinu dala tisto, kar je iskal vse od odhoda iz Poljske – občutek doma in družine. Njuna legendarna zima na Majorki sicer ni prinesla opevanega zdravja, temveč le mraz in poslabšanje njegove bolezni, a prav tam so v nekdanjem samostanu v Valldemossi nastale nekatere njegove največje mojstrovine. Sledila so mirnejša leta; zime je preživljal v Parizu, poletja pa na njenem podeželskem posestvu v Nohantu, kjer je v naravi in miru ustvaril svoja najpomembnejša zrela dela. Vendar so različni značaji, njegova bolezen in hude družinske napetosti z leti terjali svoj davek. Dokončen in grenak razkol je sledil leta 1847.
Zadnja pot in srce, ki se je vrnilo
Po razhodu s pisateljico je Chopin vidno pešal in skoraj povsem opustil skladanje. Zadnje moči je na pobudo premožne škotske učenke porabil za naporno turnejo po Angliji in Škotski. Ko je novembra 1848 v Londonu zadnjič javno nastopil na dobrodelnem dogodku za poljske begunce, je bil le še bleda senca samega sebe. Vrnil se je v Pariz, fizično in finančno povsem odvisen od pomoči prijateljev in ljubljene sestre Ludwike, ki je pripotovala iz Varšave, da bi bdela ob njegovi postelji. Umrl je v rosnih urah 17. oktobra 1849.
Umetniška upodobitev poslednjih Chopinovih dni. Po razhodu z George Sand je njegovo zdravje hitro pešalo, zadnja leta pa je vse težje igral in skoraj povsem prenehal skladati.
Po njegovi smrti so ga ob zvokih Mozartovega Rekviema pokopali na pariškem pokopališču Pere-Lachaise, a ne v celoti. Med obdukcijo so mu odstranili srce in sestra Ludwika je izpolnila njegovo zadnjo voljo – pretihotapila ga je na Poljsko, kjer danes počiva vzidano v steber cerkve Svetega križa v Varšavi.
V tem dejanju je nekaj skoraj neverjetno chopinovskega. Človek, ki je pri dvajsetih zapustil domovino in je nikoli več ni videl, je po smrti vanjo vrnil »najdobesednejši« možni del sebe. Njegova glasba pa je naredila obratno pot: iz poljskih vasi in pariških salonov je odšla v ves svet. Chopin ni potreboval simfonij in mogočnih orkestrov; za nesmrtnost mu je zadostovalo 78 tipk, s katerimi je dokazal, da nežnost v umetnosti nikoli ne pomeni šibkosti.
Chopin na velikem platnu
Življenjska zgodba Frederica Chopina je že sama po sebi popolna romantična drama. Čudežni otrok, Poljak v izgnanstvu, pariški saloni, strastna ljubezen s pisateljico George Sand, huda bolezen, prezgodnja smrt in za nameček še srce, ki se po smrti vrne v domovino – scenaristom ni bilo treba dodati skoraj ničesar. Nič čudnega, da so filmarji njegovo življenje tako hitro pograbili. Še bolj fascinantno pa je, kako so ga oblikovali po svoje: včasih kot hollywoodskega mučenika, drugič kot krhkega ljubimca ali pa nacionalnega junaka.
Hollywoodski romantik
Najbolj bleščeč in zgodovinsko najmanj natančen je film Pesem za spomin (A Song to Remember, 1945). V razkošni produkciji v sistemu Technicolor režiserja Charlesa Vidorja je Chopina upodobil Cornel Wilde, George Sand Merle Oberon, njegovega učitelja Jozefa Elsnerja pa Paul Muni. Hollywood je iz skladateljevega življenja stisnil epsko melodramo o geniju, domoljubju in žrtvovanju, kar mu je prineslo kar šest nominacij za oskarja.
Cornel Wilde kot Chopin in Merle Oberon kot George Sand v hollywoodskem filmu Pesem za spomin (A Song to Remember, 1945). Razkošna melodrama si je pri zgodovinskih dejstvih privoščila veliko svobode, vendar je prejela kar šest nominacij za oskarja.
Z zgodovinskimi dejstvi se niso pretirano obremenjevali; Chopina so prikazali kot sina revne kmečke družine, njegovo življenje pa spremenili v herojski boj za Poljsko, pri čemer George Sand postane zgolj ovira na njegovi poti. So pa bili toliko bolj natančni pri glasbi. Cornela Wilda je več mesecev učil pianist Victor Allen, glasbeno podlago je posnel Jose Iturbi, pri bližnjih posnetkih rok na klaviaturi pa je vskočil virtuoz Shura Cherkassky. Življenjsko zgodbo so resda močno olepšali, a klavirja niso prepustili naključju.
Poljski odgovor
Popolno nasprotje ameriškemu blišču je poljski film Chopinova mladost (Młodość Chopina, 1952) režiserja Aleksandra Forda s Czeslawom Wollejkom v glavni vlogi. Zgodba se osredotoča na leta pred Chopinovim dokončnim odhodom iz domovine in ga trdno umesti v takratno politično ter družbeno ozračje.
Ker je film nastal v obdobju socialističnega realizma, močno poudarja vez med umetnikom, preprostim ljudstvom in zgodovino. Kljub očitnemu ideološkemu pečatu pa gre za izjemno skrbno produkcijo. Pri glasbeni izvedbi so sodelovali vrhunski poljski interpreti, med njimi priznana pianistka Halina Czerny-Stefanska. Film danes velja predvsem za zanimiv poskus Poljakov, da bi svojega največjega skladatelja iztrgali iz rok hollywoodskega mita in ga vrnili v lastno zgodovino.
Piotr Adamczyk kot Frederic Chopin in Danuta Stenka kot George Sand v filmu Chopin: Želja po ljubezni (Chopin. Pragnienie miłości, 2002), ki v ospredje postavlja njuno burno in vse bolj zapleteno ljubezensko razmerje.
Hugh Grant za klavirjem
Najbolj zabavno in dostopno različico Chopinove ljubezenske zgodbe ponuja Impromptu (1991). V vlogi Chopina je zablestel Hugh Grant, George Sand je odigrala Judy Davis, Julian Sands je bil Franz Liszt, v zvezdniški zasedbi pa najdemo tudi Emmo Thompson. Rezultat ni težka biografska drama, temveč izjemno duhovita romantična komedija o skupini genialnih, preobčutljivih in pogosto povsem neznosnih umetnikov.
Judy Davis kot George Sand in Hugh Grant kot Chopin v filmu Impromptu. Film njuno znamenito ljubezensko zgodbo predstavi lahkotneje in z veliko humorja, Grantov Chopin pa je zadržan, eleganten in nekoliko izgubljen pred silovitostjo svoje izbranke.
V središču dogajanja je Sandova, ki si v glavo vtepe, da bo osvojila zadržanega in bolehnega skladatelja. Grantov Chopin je tih, eleganten in nenehno presenečen nad njeno silovitostjo. Čeprav si film jemlje precej zgodovinske svobode, odlično ujame bistvo: Chopin, Liszt in druščina so bili nekoč mladi ljudje z ogromnimi egi, burnimi ljubezenskimi dramami in talentom, zaradi katerega so bili prepričani, da zanje ne veljajo običajna pravila. Prav zato je Impromptu verjetno najboljši filmski vstop v Chopinov svet za tiste gledalce, ki sicer ne poslušajo klasične glasbe.
Hugh Grant kot Chopin v filmu Impromptu iz leta 1991. Namesto klasične biografske drame je nastala duhovita romantična zgodba o Chopinu, George Sand in burnem pariškem umetniškem krogu.
Najbolj nenavaden Chopin
Istega leta je nastala tudi Modra nota (La Note bleue) kultnega poljskega režiserja Andrzeja Zulawskega. Če je Impromptu lahkotna romantična igra, je ta film njeno temno, skoraj vročično nasprotje. Dogaja se na podeželskem posestvu George Sand v času, ko se njuno dolgoletno razmerje bliža trpkim koncem. V dobrih 24 urah se skozi hišo prepletajo ljubosumje, družinski prepiri, prijatelji in ustvarjalni kaos.
Največja posebnost filma je izbira glavnega igralca. Chopina ni upodobil profesionalni igralec, temveč Janusz Olejniczak, eden najuglednejših poljskih pianistov in vrhunski interpret Chopinove glasbe. Pred kamero dejansko igra on sam, in to na zgodovinske inštrumente iz Chopinovega časa, vključno z originalnim Pleyelovim klavirjem. V vlogi George Sand blesti Marie-France Pisier, njeno hčer Solange pa igra Sophie Marceau. To ni urejen življenjepis, ampak halucinanten pogled na genija, ki ga telo nezadržno izdaja, pri življenju pa ga drži le še glasba.
Czeslaw Wollejko kot mladi Chopin v poljskem filmu Chopinova mladost (Młodość Chopina, 1952), ki se osredotoča na leta pred skladateljevim dokončnim odhodom iz Poljske.
Želja po ljubezni
Leta 2002 se je skladatelja znova lotila poljska kinematografija s filmom Chopin: Želja po ljubezni (Chopin. Pragnienie miłości). Režiser Jerzy Antczak je v ospredje postavil viharno razmerje z George Sand (Danuta Stenka), medtem ko Chopina igra Piotr Adamczyk. Zgodba veliko prostora nameni tudi napetostim z njenima otrokoma, kar postopoma uničuje njuno zvezo.
Gre za klasičen, umirjen biografski film, ki služi kot odličen kontrast svobodnejšim ekranizacijam. Chopin tu ni le nedosegljivi virtuoz, temveč povsem običajen človek, ki hrepeni po domu in toplini, hkrati pa zaradi napredujoče bolezni postaja vse bolj nemočen ter ranljiv.
Hugh Grant in Judy Davis kot Chopin in George Sand na snemanju filma Impromptu leta 1991. Resnična zveza skladatelja in nekonvencionalne pisateljice je trajala približno devet let in močno zaznamovala najplodnejše obdobje njegovega ustvarjanja.
Pet filmov, pet popolnoma različnih Chopinov. Hollywood ga je prelevil v romantičnega junaka, povojna Poljska v tragičen del svoje nacionalne zgodovine, Hugh Grant v očarljivo zadržanega ljubimca, Zulawski pa v duha, ki med fizičnim propadanjem živi izključno skozi umetnost. Prav zato ostaja Frederic Chopin tako izjemno hvaležen filmski lik – njegova glasba je bila morda nežna in popolno urejena, njegovo življenje pa vse prej kot to.
