Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

30. oktobra 1938, na noč čarovnic, so številni Američani kot vsak večer sedli pred radio. Z začudenjem so poslušali CBS-ovo oddajo o tem, da se Marsovci odpravljajo na pohod nad Zemljo, in kmalu jih je zagrabila strašanska panika. Ker jih je večina preslišala uvodno napoved, niso ugotovili, da gre za radijsko igro – imenitno priredbo znanstvenofantastičnega romana H. G.-ja Wellsa, pod katero se je podpisal takrat komaj 23-letni Orson Welles. Ta je v svojo zgodbo dodal zelo pomembno podrobnost: besedila je preuredil tako, da so bila slišati kot novinarsko poročanje o invaziji, kar je seveda močno povečalo dramski učinek in dalo pridih resničnosti.

Mladi režiserski genij ni pričakoval, da bo s svojo igro sprožil tako buren odziv – pravzaprav eno najhujših množičnih histerij v zgodovini Združenih držav, ki je bila posledica obsedenosti Američanov z življenjem na Marsu, radia kot takrat precej vplivnega medija in strahu pred novo svetovno vojno. Na CBS so se usule številne kritike jeznih in prestrašenih poslušalcev, oglasili so se politiki, policija je zavzela stavbo družbe, New York Times je na naslovnici napisal: »Orson Welles je povzročil paniko«. Slednji je moral na tiskovni konferenci odgovarjati na številna vprašanja novinarjev in se zagovarjati pred ogorčeno javnostjo. V naslednjih treh tednih so mediji objavili več kot 12.500 člankov o tej temi, novica je dosegla celo Adolfa Hitlerja, ki je dejal, da je to dokaz o koruptivnosti in dekadentnosti demokracije.

V časopisu New York Tribune je takrat zelo znana kolumnistka Dorothy Thompson odlično povzela (nehoteno, a zelo daljnovidno) bistvo igre, namreč to, kako centri moči zlorabljajo moč sredstev javnega obveščanja in prek zrežiranih dogodkov uspešno manipulirajo z množicami: »Gospod Welles je nevede dokazal, da lahko nekaj dobrih glasov, skupaj z zvočnimi učinki, prepriča množice ljudi, da je nekaj sicer popolnoma izmišljenega in nemogočega lahko resnično. Pokazal je na veliko nevarnost in neverjetno učinkovitost populistične in teatralne demagogije. Wellesu je uspelo prestrašiti tisoče – z ničimer.«