Zgodbo poznajo milijoni. Skoraj nihče pa ne pozna resnice
Ob 229. obletnici rojstva Mary Shelley, rojene 30. avgusta 1797, se vračamo k njeni najslavnejši stvaritvi in enemu največjih nesporazumov popularne kulture.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Frankenstein, kakršnega danes pozna skoraj ves svet, namreč v veliki meri sploh ni Frankenstein, kakršnega je napisala Mary Shelley.
Ko nekdo izgovori ime Frankenstein, se skoraj samodejno pojavi ista podoba: orjaško zelenkasto bitje z ravno glavo, težkimi vekami, vijaki v vratu in okornimi koraki. Nekje v ozadju se bliska, laboratorij poka od elektrike, nori znanstvenik pa triumfalno ugotovi, da je njegova stvaritev živa.
Težava? Skoraj nič od tega ni v romanu.
Bitje Mary Shelley ni zeleno. Nima ravne glave, nima vijakov v vratu in ni brezumno. In, kar je najbolj ironično, Frankenstein sploh ni njegovo ime. To je priimek človeka, ki ga je ustvaril in nato zapustil.
V dobrih dveh stoletjih so oder, film in popularna kultura roman tako temeljito razstavili in ponovno sestavili, da danes večina ljudi pozna predvsem njegovo filmsko kopijo. Hollywood je z zgodbo naredil natanko to, kar Victor Frankenstein naredi z mrtvimi telesi: vzel je posamezne dele, jih sešil po svoje in ustvaril nekaj novega.
Pošast iz nočne more
Mary Wollstonecraft Godwin, pozneje Mary Shelley, je bila poleti 1816 stara komaj 18 let. Ob Ženevskem jezeru je bivala s pesnikom Percyjem Bysshem Shelleyjem, lordom Byronom in zdravnikom Johnom Polidorijem. Zaradi nevihtnega vremena so veliko časa preživeli v hiši, brali srhljive zgodbe, Byron pa je družbo izzval, naj vsak napiše svojo zgodbo o duhovih.
Mary sprva ni našla zamisli. Nato je doživela prizor, ki ga je pozneje opisala kot budne sanje: bledega študenta, ki kleči ob bitju, sestavljenem z njegovimi rokami, in z grozo opazuje, kako se v njem prebudi življenje.
Iz te podobe je nastal Frankenstein ali Sodobni Prometejđ, objavljen anonimno leta 1818, ko je bila Mary stara 20 let. Prva izdaja je izšla v samo 500 izvodih, številni pa so domnevali, da je avtor moški.
Roman pogosto omenjajo kot prvo pravo znanstvenofantastično delo. Njegovo bistvo ni magija, temveč nevarno razmerje med znanstvenim napredkom in človeško odgovornostjo. Victorju uspe nekaj skoraj nemogočega, ustvari življenje, nato pa v trenutku, ko bi moral prevzeti odgovornost, pobegne.
Zmota glede imena
Prva velika zmota se začne pri imenu. Frankenstein je Victorjev priimek. Njegova stvaritev v romanu nikoli ne dobi imena. Victor jo označuje kot stvor, demona, nesrečneža in pošast. Tako ji že od prvega trenutka ne odreče le ljubezni, ampak tudi identiteto.
A bitje Mary Shelley ni topoglavi morilec. Je visoko, izjemno hitro in močno, vendar tudi občutljivo, razmišljujoče in zgovorno. Svet spoznava kot otrok. Od daleč opazuje družino De Lacey, ob njihovih pogovorih se nauči jezika in začne brati. Oblikujejo ga Miltonov Izgubljeni raj, Plutarhovi Življenjepisi in Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja.
Razmišlja o dobrem in zlu, ljubezni, osamljenosti in lastnem obstoju. Od svojega stvarnika ne zahteva oblasti. Zahteva nekoga, ki ga ne bo zavrnil.
Tudi videti ni tako, kot nam ga je prodal film. Shelleyjeva ga opisuje z rumenkasto, skoraj prosojno kožo, dolgimi črnimi lasmi, črnimi ustnicami, vodenimi očmi in presenetljivo belimi zobmi. Victor je njegove posamezne poteze izbral kot lepe, toda skupaj delujejo strašljivo. Bitje je ravno dovolj človeško, da je njegova drugačnost še bolj moteča.
V knjigi prav tako ni slavnega prizora rojstva z bliskanjem, strelami in mizo, ki se dviguje proti nebu. Shelleyjeva postopka skoraj ne razloži. Victor govori le o »instrumentih življenja« in iskri, ki jo vdahne mrtvemu telesu. Tam, kjer je roman pustil skrivnost, je film postavil spektakel.
Film mu je vzel besedo
Preobrazba se ni začela v Hollywoodu, ampak že na gledaliških odrih 19. stoletja. Kompleksen roman je bilo treba skrajšati in poenostaviti, z njim pa se je začela izgubljati tudi najbolj presenetljiva lastnost bitja: njegov glas. Filozofski in ranjeni tujec je postajal predvsem strašljiva prisotnost.
Prva znana filmska priredba je nastala leta 1910 v Edisonovem studiu. V kratkem nemem filmu se groteskno telo oblikuje v velikem kotlu med dimom in plameni. Toda odločilni trenutek je prišel leta 1931.
Universalov Frankenstein režiserja Jamesa Whala ni bil neposreden prenos knjige, temveč je črpal tudi iz gledaliških priredb. Victor je postal Henry Frankenstein, njegov prijatelj je dobil ime Victor, pojavil pa se je še grbasti pomočnik Fritz.
Nato pride eden najpomembnejših dodatkov v zgodovini pošasti: Fritz po nesreči prinese možgane zločinca. Film s tem gledalcu ponudi preprosto razlago, zakaj je stvaritev nevarna. Nekaj je bilo narobe že v njeni glavi.
Mary Shelley je bila precej bolj neprijetna. Pri njej ni okvarjenih možganov in ni priročnega biološkega opravičila. Bitje postaja nasilno po dolgem nizu zavrnitev, ponižanj in napadov, Victor pa ga zapusti takoj po rojstvu. Vprašanje zato ni, kaj je bilo narobe z njim, ampak kaj sta mu naredila njegov stvarnik in svet.
Boris Karloff - obraz, ki je spremenil vse
Če je scenarij spremenil zgodbo, sta Boris Karloff in masker Jack Pierce spremenila kolektivni spomin. Pierce je na Karloffovem obrazu ustvaril visoko ravno lobanjo, težke veke, brazgotine in elektrodi na vratu, ki ju danes večina ljudi pozna kot »vijaka«.
Ta videz ni bil poskus zvestega posnemanja Mary Shelley, ampak nova filmska stvaritev. Karloff pa je pod težko masko dodal tisto, zaradi česar lik še danes deluje: žalost. Njegovo bitje skoraj ne govori, vendar s pogledom in negotovimi gibi pokaže, da se sveta morda boji še bolj, kot se svet boji njega.
Najlepši in hkrati najbolj strašljiv primer je prizor z deklico Mario. Ta se bitja ne prestraši, temveč ga povabi k igri ob jezeru. Skupaj mečeta cvetlice v vodo. Ko jih zmanjka, bitje v otroško naivnem prepričanju, da bo plavala tudi deklica, v vodo vrže še njo. Maria utone.
Ob poznejših predvajanjih so del prizora cenzorji izrezali. Brez nedolžnega začetka je dejanje delovalo še bolj nasilno in namerno, prav nasprotno od Karloffove igre.
Film je postal velika uspešnica, njegova silhueta pa je bila močnejša od besedila, iz katerega je izšla. Za množično občinstvo Frankenstein ni bil več mladi znanstvenik. Postal je njegovo bitje. Dobil je ravno glavo, električno rojstvo in nazadnje še ime svojega stvarnika.
Nevesta, ki mu vrne del duše
James Whale je leta 1935 posnel Frankensteinovo nevesto, nadaljevanje, ki ga mnogi filmski zgodovinarji postavljajo celo nad prvi film. Tokrat se Karloffovo bitje nauči nekaj besed, prijateljstvo s slepim puščavnikom pa mu vrne del nežnosti iz romana. Slepi mož ga ne more soditi po videzu, zato je med njima prvič mogoča prava človeška bližina.
Toda sreča je kratka. Zanj ustvarjena nevesta, ki jo je Elsa Lanchester z le nekaj minutami na platnu spremenila v filmsko ikono, se ga ob pogledu nanj prestraši. Njena visoka pričeska z belima pramenoma je postala skoraj tako prepoznavna kot Karloffova glava. Film se naslanja na del romana, v katerem bitje od Victorja zahteva družico, vendar iz knjižne ideje znova naredi samostojen mit.
Britanski studio Hammer je leta 1957 v Prekletstvu Frankensteina zgodbo obrnil še drugače. Peter Cushing je barona Frankensteina odigral kot hladnega, sebičnega človeka, pripravljenega odstraniti vsakogar, ki mu stoji na poti. Christopher Lee je bil njegova stvaritev, toda prava groza se je vse bolj selila k ustvarjalcu. Hammer je dodal barvo in kri, hkrati pa znova odprl vprašanje Mary Shelley: kdo je tukaj pravzaprav pošast?
Parodija, ki še danes nasmeje
Po desetletjih nadaljevanj in novih različic je Frankenstein postal prepoznaven že po silhueti. Mel Brooks pa je leta 1974 z Mladim Frankensteinom pokazal nekaj nepričakovanega: iz mita se je mogoče norčevati in ga pri tem razumeti bolje od marsikatere resne priredbe.
Film z Genom Wilderjem je bil posnet v črno-beli tehniki, v laboratoriju pa so uporabili tudi izvirno električno opremo Kennetha Strickfadena iz klasike iz leta 1931. Brooks je dojel, da je Frankensteinova zgodba hkrati grozljiva, tragična, absurdna in človeška. Ko stvaritev Petra Boyla v fraku zapoje Puttin’ on the Ritz, ne gledamo več zgolj pošasti, ampak nekoga, ki si obupno želi dokazati, da spada med ljudi.
Poskus vrnitve h knjigi
Kenneth Branagh je leta 1994 že z naslovom Mary Shelley’s Frankenstein napovedal vrnitev h knjigi. Victorju je vrnil pravo ime, Robertu De Niru pa dal vlogo inteligentne in govoreče stvaritve. Film je obudil arktični okvir romana in številne njegove dogodke, a dodal tudi razkošno melodramo in nove zaplete.
Bil je veliko zvestejši od filma iz leta 1931, vendar je imel skoraj nemogočo nalogo. Po šestih desetletjih Karloffovega obraza ni bilo več mogoče posneti »samo« Frankensteina Mary Shelley. Vsaka nova različica se je morala pogovarjati tudi s filmom, ki je iz knjige ustvaril novo legendo.
Bitje, ki je po dveh stoletjih spregovorilo
Guillermo del Toro je v svojem Frankensteinu iz leta 2025 z Oscarjem Isaacom kot Victorjem in Jacobom Elordijem kot stvaritvijo ponovno postavil v ospredje odnos med stvarnikom in ustvarjenim bitjem. Njegova stvaritev je nežna, vedoželjna in lačna znanja, zgodba pa deluje predvsem kot tragedija očeta in sina.
Tudi del Toro spreminja roman, vendar se vrača k njegovi ključni misli: pošast se ne rodi nujno kot pošast. To lahko postane, ko ji tisti, ki jo je ustvaril, odreče ljubezen, ime in odgovornost.
In prav v tem je največja ironija filmskega Frankensteina. Film je bitju najprej vzel glas, nato mu je dal okvarjene možgane, mu spremenil obraz in nanj prenesel celo priimek človeka, ki ga je zapustil. A mu je hkrati podaril kulturno nesmrtnost.
Brez Karloffa, Whala, Piercea, Cushinga, Leeja, Wilderja, De Nira in danes Elordija Frankenstein verjetno ne bi postal univerzalni simbol vsega, kar človek ustvari, nato pa tega ne zna več obvladati. In če nekoliko pomislimo na današnji čas, se nam kar sama od sebe nariše nekaj vzporednica, ki je lahko podobno strašljiva.
Mary Shelley je umrla leta 1851 in ni mogla videti, kaj bo film naredil iz njene nočne more. Marsičesa verjetno ne bi prepoznala. Morda pa bi razumela bistvo: vsaka doba si ustvari svojega Frankensteina. Nekoč je bil opozorilo pred predrzno znanostjo, pozneje obraz atomskega strahu, danes pa se njegovo ime pojavlja ob umetni inteligenci, genskem inženiringu in tehnologijah, ki napredujejo hitreje od pravil, s katerimi jih skušamo nadzorovati.
Frankenstein zato ni preživel kljub napačnim priredbam, ampak tudi zaradi njih. Filmarji so ga vedno znova razrezali, preoblikovali in sešili po svoje. Šivi so vidni, nekateri deli se ne ujemajo več z izvirnikom, ampak bitje še vedni živi.
In več kot dvesto let po nastanku še vedno zastavlja isto neprijetno vprašanje: kdo je v resnici pošast? Je tisti, ki je bil ustvarjen, ali tisti, ki ga je ustvaril in nato zapustil?
E-novice · Estrada
