Croatia Records

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Star je bil 61 let. Za njim ostajajo štiri desetletja glasbene zapuščine; pesmi, v katerih ni skrival svojih najglobljih ran, in življenjska zgodba, v kateri so se siloviti uspehi nenehno prepletali z bolečimi padci ter novimi začetki. Bare ni bil zvezdnik po kalupu industrije. Rock'n'rolla ni igral – on ga je živel.

Vse skupaj se je morda zares začelo z Rolling Stonesi. Goran Bare je v intervjujih rad pripovedoval, kako je prav njihov koncert v njem dokončno prebudil klic in utrdil prepričanje, da bo svoje življenje posvetil glasbi. Že kot dvanajstletnik je ustanavljal prve šolske bende, plošče Stonesov in Beatlov pa do nezavesti poslušal na sestrinem gramofonu.

Rodil se je 16. avgusta 1965 v Vinkovcih, mestu z živahno rockovsko sceno, ki je močno zaznamovala njegovo mladost. Pri petnajstih je s prijateljem Marinom Pokrovcem, poznejšim kitaristom Majk, ustanovil zasedbo z nadvse punkovskim imenom Duo debili. Eden njunih prvih večjih nastopov se je zgodil v vinkovškem Domu omladine pred presenetljivo tisočglavo množico.

V letih, ki so sledila, je Bare prepeval v različnih lokalnih zasedbah, pilil svoj prepoznavni odrski nastop in iskal zvok, pod katerega bi se lahko zares podpisal. Iskanje se je končalo konec leta 1984, ko je ustanovil Majke.

Majke so postale njegov krvni obtok

Skupina je hitro začela opozarjati nase, snemati in dobivati prva radijska predvajanja. Prelomna sta bila koncerta leta 1986 v zagrebškem Lapidariju in beograjski Akademiji, kjer jih je opazil legendarni neodvisni založnik Zdenko Franjić. Za njegovo založbo Slušaj najglasnije so leto pozneje posneli 14 skladb, izdanih pod naslovom Majke zauvijek.

Ko je leta 1990 izšel njihov prvi pravi album Razum i bezumlje, so Majke čez noč postale ena najbolj vznemirljivih rockovskih zasedb na sceni. Toda ravno ko bi se njihova pot morala strmo vzpeti, je razpad Jugoslavije in vojna vihra prekinila vse. Prvotna zasedba se je razšla.

Bare je za kratek čas zaplul v povsem druge vode in leta 1991 pod alter egom Hali Gali Halid posnel mini album, na katerem je surovi garažni rock združil z elementi balkanskega melosa. A ta eksperiment ni pomenil konca za Majke – že naslednje leto jih je ponovno zbral in popeljal na pot kultnega statusa.

Sledila so plodovita leta, v katerih je nastal temelj njihove neizbrisljive zapuščine: albumi Razdor, Milost, Vrijeme je da se krene, udarni koncertni Život uživo in Put do srca sunca. Himne, kot so Budi ponosan, A ti još plačeš, Mene ne zanima in Vrijeme je da se krene, so se trajno zasidrale v antologijo hrvaškega rocka.

Bare pri tem nikoli ni bil pevec, ki bi pesem zgolj suhoparno interpretiral. Njegov raskavi, prepoznavni vokal je zvenel, kot da mora vsako besedo najprej krvavo preživeti in jo šele nato izpljuniti v mikrofon.

Pesmi iz življenja, ki mu ni prizanašalo

Meja med Baretovo glasbo in njegovim zasebnim življenjem je bila vedno tanka, pogosto povsem zabrisana. O svoji odvisnosti, avtodestruktivnosti, osamljenosti in napakah ni nikoli govoril v olepšanih, PR-ovsko zlikanih stavkih. Prav ta brutalna neposrednost je bila razlog, da se je občinstvo z njim povezovalo na veliko globlji ravni kot z običajnimi zvezdniki.

Njegovo pot je leta 1995 tragično zaznamovala smrt prve žene Mirjane, matere njegovega sina Mirana. Ta izguba ga je globoko zarezala in ostala ena njegovih največjih življenjskih tragedij. Pozneje je odkrito in z obžalovanjem priznaval, da zaradi svojih demonov in načina življenja ni bil oče, kakršen bi moral in želel biti.

Njegovi padci so se odvijali pred očmi javnosti, prav tako njegovi poskusi zdravljenja odvisnosti. Toda ko je stopil na oder, je znal ves ta kaos pretopiti v čisto glasbeno energijo. Še nedavno je svoje življenje povzel z mislijo, da se človek ne bi smel sramovati ničesar, saj so solze in žalost prav tako naraven del bivanja kot smeh.

Konec devetdesetih let se je ponovno umaknil od Majk in ustvarjal s skupino Plaćenici. Album Izgubljen i nađen (2000) mu je prinesel prestižno nagrado porin za najboljši rock album. Sledila sta album 7 in samostojni projekt Srce. A kot se je izkazalo, se od Majk ni mogel nikoli zares posloviti.

Teške boje in veličastna vrnitev

Po večletnem premoru so se Majke vrnile. Leta 2008 so izdali album Unplugged in ponovno zavzeli koncertne odre. Eden absolutnih vrhuncev Baretove kariere pa se je zgodil leta 2011 z izdajo monumentalnega albuma Teške boje.

Naslovna skladba je postala vsesplošna generacijska himna, album pa je Bareta zavihtel na piedestal tako pri občinstvu kot pri zahtevnih kritikih. Goran Bare in Majke so bili nominirani za porina v neverjetnih enajstih kategorijah – domov so odnesli šest kipcev.

Sedem let pozneje je sledil še en triumf, album Nuspojave. Tudi ta je osvojil porina za najboljši rock album, stroka pa je nagradila tudi njegovo vrhunsko likovno podobo. Do takrat Bare ni bil več le frontman rock zasedbe; postal je ultimativni simbol preživetja. Bil je človek, pri katerem nisi nikoli povsem vedel, kaj boš na koncertu dobil, vedel pa si, da to zagotovo ne bo plastičen ponaredek.

Njegov kultni status je leta 2019 potrdila tudi biografska monografija Budi ponosan – Goran Bare, pod katero se je podpisal glasbeni kritik Aleksandar Dragaš.

London in zadnje ustvarjalno poglavje

Posebno in nepričakovano zmagoslavje v zrelih letih njegove kariere je bil nastop Majk 28. aprila 2024 v kultnem londonskem klubu Dingwalls. Posnetek je izšel na plošči Live in London. Dejstvo, da so igrali v prostoru, kjer so pred njimi znoj prelivali The Clash, Ramones, Sex Pistols, R.E.M. in Blondie, je dogodku dalo še dodatno težo.

Album je Baretovi zgodbi dodal piko na i. Skladba Noćas prelazim rijeku z londonskega posnetka je prejela porina za najboljšo izvedbo skupine z vokalom, Live in London pa je slavil kot najboljši koncertni album.

Čeprav je imel za sabo štiri desetletja kariere, Bare ni želel spati na lovorikah starih uspešnic. Decembra 2025 je izdal udarno novo skladbo Moja jedina, ki je napovedovala prihajajoči studijski album. Takrat je poln zanosa razlagal, da je polovica materiala že posneta in da v novih pesmih prepleta vplive bluesa ter jazza. Kruta usoda je hotela, da je Moja jedina ostala njegova zadnja izdana pesem.

Oder je bil njegov dom do konca

Z odrom je ostal povezan do zadnjih tednov. Septembra letos je njegov nastop na festivalu Modro i zeleno v Makarski sprožil val zaskrbljenosti. Bare ni zmogel dokončati niti prve skladbe, z odra so mu morali pomagati člani ekipe. Kmalu zatem je skupina sporočila, da se frontman ne počuti dobro in da si jemljejo dvomesečni premor za njegovo okrevanje. Koncerti so bili odpovedani, vrnitev pod žaromete pa so načrtovali za december.

Do te vrnitve žal ni prišlo.

Goran Bare se je poslovil 9. oktobra 2026, star 61 let. 

Za njim ostaja glasba, ki je ni mogoče ločiti od brazgotin človeka, ki jo je ustvaril. Pri njem ni šlo za iskanje tehnično popolnega glasu, za skrbno zrežirano podobo ali kalkulirano kariero. Njegove pesmi so bile potopis iskanja, izgubljanja, ljubezni, strahu, odvisnosti in vere. Predvsem pa so bile zgodba o večnem poskušanju človeka, da po vsakem padcu znova vstane.

Zato se je obiskovalcev njegovih koncertov vedno polotil občutek, da pred njimi ne stoji le pevec, ki rutinsko oddela svoj repertoar. Pred njimi je stal človek, z vsem, kar je v življenju preživel in pretrpel.

Goran Bare je bil eden tistih redkih, izumirajočih glasbenikov, za katere rock'n'roll ni bil le odrski kostum, ki bi ga po koncertu slekel v garderobi. Bil je njegova največja ljubezen, njegov edini beg, njegova najhujša težava in njegova ultimativna rešitev. Z njegovim odhodom se je nepreklicno zaprlo eno najpomembnejših in najbolj iskrenih poglavij hrvaškega rocka. Njegove »teške boje« pa nikoli ne bodo zbledele.