Založba Mandarina

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

To je zgodba dekleta, s katero se lahko poistoveti praktično vsak izmed nas, ki je kadarkoli opremljal ali prenavljal stanovanje. Zgodba dekleta, ki ga čaka in čaka. Le koga? Fanta? Ne, obrtnika. Mizarja. »Princa na belem konju lažje jaz dobim,« pravi dekle. Mizarji pa odgovarjajo: »Mi mizarji res smo carji!« in »Kdor je dober, se ga čaka!« Pa še res je. Čuki pa ne bi bili Čuki, če se ne bi malce pošalili. Saj poznamo tisto, ko mizar naroči pet »pirov«. No, prav tak je Tišlarski pozdrav. To pa je tudi zgodba o poklicih, ki jih pri nas zadnja leta še kako primanjkuje. In mizarji so prav gotovo med njimi. In kaj imajo Čuki z mizarji? O, marsikaj. Harmonikar Matjaž Končan in pevec Jernej Tozon sta po izobrazbi mizarja. Matjaž je obiskoval Srednjo lesarsko šolo na Aškerčevi v Ljubljani, Jernej pa v Škofji Loki. Matjažu to znanje še danes pride prav pri izdelavi harmonik. Tudi oče Čuka Mihe Novaka je mizar, oče Jožeta Potrebuješa pa kolar. In še to: Jožetov zavetnik je Jožef delavec, ki je bil prav tako mizar.

Založba Mandarina

In kdo je dekle, ki poje to pesem s Čuki? To je Eva, 21-letna hči Jožeta Potrebuješa, sicer pridna študentka ekonomije, športnica in plesna animatorka, ki na nastopih Čukov poskrbi za animacijo najmlajših, s Čuki pa na odru včasih tudi kakšno zapoje. Pesem je dobila videozgodbo, ki so jo posneli v Logatcu, v mizarski delavnici Grom iz leta 1928, v kateri so vsa tista orodja, ki so jih včasih uporabljali očetje in tudi dedki. Pridružili so se jim folkloristi Iskraemeca iz Predoselj, s katerimi Čuki sodelujejo že 25 let, skupaj pa so ustvarili že na desetine uspešnic.