Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

To je zgodba o človeku, ki se je iz temnega princa rocka prelevil v enega najbolj pretresljivo iskrenih glasov našega časa.

Tisti julijski večer v Brightonu

Bil je torek, 14. julij 2015. Nad angleško obalo pri Brightonu se je poletni dan počasi umirjal. Pod pečinami pri Ovingdeanu je obležal petnajstletni fant. Še isti večer je zaradi poškodb umrl v bolnišnici. Ime mu je bilo Arthur Cave.

Njegov oče, mož, ki je desetletja pisal pesmi o morilcih, obsedenih ljubimcih in božji jezi, se je nenadoma znašel pred nečim, česar ni bilo mogoče spremeniti v poezijo. Ni bilo metafore, mita ali zgodbe. Ostala je samo praznina.

Prav v tem se skriva osrednji paradoks življenja Nicka Cava. Človek, ki si je vso kariero izmišljal smrt, je spoznal, da resnična smrt nima nobene dramaturgije.

Uporniški fant iz Wangaratte

Nicholas Edward Cave se je rodil 22. septembra 1957 v Warracknabealu, majhnem mestecu v avstralski zvezni državi Viktorija. Družina se je kmalu preselila v Wangaratto, kraj, kjer se po njegovem občutku ni dogajalo skoraj nič.

Profimedia

Doma je bilo drugače. Oče Colin je bil profesor angleščine in književnosti, mati Dawn pa šolska knjižničarka. Nick je odraščal med knjigami in Biblijo, ki je močno zaznamovala njegovo poznejše ustvarjanje. Stara zaveza s prekletstvi, poplavami, kaznimi in strašnimi božjimi obljubami mu je ostala pod kožo za vse življenje.

Toda Nick ni bil miren fant, ki bi dneve preživljal le ob knjigah. Bil je uporniški, težaven in pogosto je hodil po robu. Iz lokalne šole so ga izključili, zato so ga poslali v internat v Melbourne. Tam je odkril dve stvari, ki sta ga rešili, a ga hkrati skoraj uničili: umetnost in glasbo.

Leta 1978, ko je bil star nekaj več kot 20 let, je njegov oče umrl v prometni nesreči. Novica ga je dosegla v enem najbolj ponižujočih trenutkov njegove mladosti. Mati ga je prav takrat reševala s policijske postaje, kjer je pristal zaradi vloma.

Cave je pozneje o očetovi smrti govoril kot o razpoki, ki se ni nikoli povsem zaprla. Kot o luknji, ki jo je moral nekako zapolniti. Zapolnil jo je z besedami.

Profimedia

Leta kaosa in skupina The Birthday Party

Skupina, ki jo je ustanovil s sošolci, se je sprva imenovala The Boys Next Door. Leta 1980 so se preimenovali v The Birthday Party in se preselili v London.

Britanija jih ni sprejela z odprtimi rokami. Bili so revni, jezni in razočarani, prav iz tega nezadovoljstva pa je nastala glasba, ki je bila skoraj nevzdržna. The Birthday Party so postali ena najbolj skrajnih skupin postpunkovskega obdobja. Kitara Rowlanda S. Howarda je zvenela kot trganje pločevine, Mick Harvey pa je držal skupaj konstrukcijo, ki je ves čas grozila, da se bo sesula.

V središču vsega je bil Cave. Suh, bled, oblečen v črna oblačila, z lasmi kot vranje perje. Na odru se je zvijal, metal med občinstvo in ustvarjal vtis, da lahko vsak trenutek izgubi nadzor. Njihovi koncerti so bili nevarni in pogosto na meji z nasiljem.

Toda njegov temačni videz ni bil le skrbno premišljena poza. Cave je bil v tistih letih globoko zasvojen s heroinom. Nevarni imidž ni bil marketinška iznajdba, temveč odsev resničnega samouničevalnega obdobja, ki je zaznamovalo naslednji dve desetletji njegovega življenja. V tem ni bilo nič romantičnega. Bilo je grdo in pogubno.

Leta 1982 se je skupina preselila v razdeljeni Berlin. Avgusta 1983 je razpadla. Bila je preveč intenzivna, da bi lahko trajala.

Iz ruševin so vstali Bad Seeds

Še istega leta je iz ruševin skupine nastala nova zasedba, Nick Cave and the Bad Seeds. Ob Cavu sta bila med ključnimi člani Mick Harvey in Blixa Bargeld iz nemške skupine Einstürzende Neubauten.

Prvi album From Her to Eternity, ki je izšel leta 1984, je bil še vedno divji in temačen, vendar se je v Cavovem pisanju že zgodila pomembna sprememba. Ni več samo kričal. Začel je pripovedovati. Njegove pesmi so postale zgodbe o grešnikih, obsojencih, izgubljenih ženskah in Bogu, ki molči.

Eden od vrhuncev tega obdobja je skladba The Mercy Seat z albuma Tender Prey iz leta 1988. Mrzlično zgodbo obsojenca, ki čaka na usmrtitev na električnem stolu, je pozneje posnel tudi Johnny Cash.

Z albumom The Good Son, ki je leta 1990 nastal v Braziliji, se je zvok zmehčal. Nasilje se je umaknilo klavirju, melanholiji in hrepenenju. Leta 1996 pa je izšel album Murder Ballads, zbirka pesmi o umorih, ki je nekoliko nepričakovano postala Cavov največji komercialni uspeh.

Za to je bila zaslužna predvsem skladba Where the Wild Roses Grow, duet s Kylie Minogue. Na eni strani bleščeča popzvezdnica, na drugi mračni pesnik. Videospot se je vrtel na MTV, pesem se je povzpela na glasbene lestvice po Evropi in Avstraliji, Cave pa je nenadoma dosegel tudi občinstvo, ki zanj prej ni slišalo.

Zgodba o umoru, odpeta z nežnostjo ljubezenske balade, je v nekaj minutah zajela bistvo njegovega sveta.

Ženske, ljubezen in konec divjih let

Pomembno vlogo v njegovem življenju in ustvarjanju je imela Anita Lane, njegova partnerica iz avstralskih in zgodnjih evropskih let. Ni bila le spremljevalka, temveč tudi soavtorica, ki je na njegovo pisanje vplivala bolj, kot se ponavadi priznava. Umrla je leta 2021.

Profimedia

Sredi devetdesetih let je bil Cave v kratkem razmerju z britansko glasbenico PJ Harvey. Po njunem razhodu je nastal album The Boatman’s Call iz leta 1997, najbolj oseben in razgaljen album njegove dotedanje kariere. Na njem ni bilo pošasti, krvi in izmišljenih morilcev. Ostala sta klavir in človek, ki priznava poraz. Med skladbami je tudi Into My Arms, pesem, ki se začne z vrstico o tem, da ne verjame v posredujočega Boga, konča pa se skoraj kot molitev.

Leta 1997 je Cave spoznal britansko manekenko Susie Bick. Poročila sta se leta 1999, leto pozneje pa sta se jima rodila dvojčka Arthur in Earl. Cave je bil takrat že oče dveh sinov, rojenih leta 1991. Jethro je živel v Melbournu, Luka pa se je rodil v Braziliji.

Na prehodu v novo tisočletje je Cave po več neuspelih poskusih končno prekinil odvisnost. Pozneje je povedal, da mu brez skupnosti anonimnih narkomanov ne bi uspelo. Sledilo je eno najbolj plodnih in stabilnih obdobij njegovega življenja. Z družino se je ustalil v Brightonu, redno je ustvarjal, pomemben soustvarjalec pa je postal Warren Ellis. Zdelo se je, da se je najhujše zgodilo že zdavnaj.

Smrt petnajstletnega Arthurja

Profimedia

Julija 2015 so Nick Cave and the Bad Seeds snemali album Skeleton Tree. Večina glasbe je bila napisana že pred dogodkom, ki je za vedno spremenil življenje družine Cave.

Arthur Cave je bil star 15 let, ko je padel s pečine pri Ovingdeanu blizu Brightona in zaradi poškodb umrl. Preiskava je ugotovila, da je šlo za nesrečo in da je fant pred padcem zaužil LSD. Več od tega ni treba povedati. Ostalo pripada družini.

Album Skeleton Tree je izšel septembra 2016 in postal nekaj, čemur prvotno ni bil namenjen. Nemogoče ga je bilo poslušati ločeno od Cavove izgube, čeprav je bila večina skladb napisana pred Arthurjevo smrtjo.

Cave je pozneje priznal, da mu je žal, da je snemal tako kmalu po sinovi smrti. Ob albumu je izšel tudi črno-beli dokumentarni film One More Time with Feeling režiserja Andrewa Dominika. V njem Cave pred kamero išče besede, vendar jih pogosto ne najde. Film ni nastal zato, da bi pojasnil tragedijo. Nastal je, ker Cave ni zmogel dajati običajnih intervjujev.

Tri leta pozneje je izšel album Ghosteen, njegovo prvo delo, ki je v celoti nastalo po Arthurjevi smrti. Na njem skoraj ni kitar in običajnega ritma. Slišimo predvsem lebdeče plasti zvoka, nad katerimi Cave poje o duhovih, čakanju in ljubezni, ki nima več kam. Mnogi ga imajo za njegovo najgloblje delo.

Cave ni nikoli trdil, da ga je glasba rešila. Vztrajno ponavlja nekaj zahtevnejšega. Žalost ne izgine, temveč sčasoma spremeni obliko.

Oče, ki je pokopal še drugega sina

Maja 2022 je Cava doletela še ena izguba. Njegov najstarejši sin Jethro Lazenby je umrl v Melbournu, star 31 let.

Cave je novico sporočil s kratko izjavo: »Z veliko žalostjo lahko potrdim, da je moj sin Jethro umrl.« Obenem je javnost prosil, naj družini omogoči zasebnost.

Jethro je odraščal ločeno od očeta v Avstraliji, njuno razmerje pa je bilo zapleteno. Njegova zgodba ni bila enaka Arthurjevi in nikakor je ne gre razumeti kot ponovitev iste tragedije. Enako je bilo samo eno. Oče je moral pokopati še drugega sina.

V javnosti se je podoba Nicka Cava dokončno spremenila. Ni bil več le nekdanji »nevarnež« postpunka. Postal je človek, na katerega so se obračali ljudje, ki niso vedeli, kaj naj storijo s svojo bolečino.

Pisma neznancem

Septembra 2018 je Cave ustanovil spletno stran The Red Hand Files. Zamisel je bila preprosta. Ljudje so mu lahko postavili katerokoli vprašanje, on pa jim je odgovoril brez novinarjev, urednikov in posrednikov. Nastalo je nekaj, česar verjetno ni pričakoval nihče.

Ljudje mu pišejo o smrti svojih otrok, odvisnosti, veri, dvomu in o tem, ali je zjutraj sploh še vredno vstati iz postelje. Cave jim odgovarja resno, premišljeno in brez praznih tolažilnih besed.

V enem od odgovorov, ki je pozneje zaokrožil po svetu, je zapisal: »Zdi se mi, da če ljubimo, žalujemo. To je pogodba.«

Žalost razume kot ceno ljubezni. Ne kot kazen, temveč kot dokaz, da smo nekoga resnično ljubili.

Človek, ki je nekoč vzbujal strah, se je pokazal kot izjemno nežen sogovornik. Njegov odnos z občinstvom se je po Arthurjevi smrti iz oddaljenega občudovanja spremenil v nekaj veliko bolj osebnega in skoraj domačega.

Med vero in dvomom

Profimedia

Cave vse življenje uporablja jezik Biblije, vendar njegova vera nikoli ni bila preprosta, udobna ali urejena. V pogovorih, zbranih v knjigi Faith, Hope and Carnage iz leta 2022, jo opisuje kot nenehno iskanje, ne kot trdno prepričanje.

Po smrti sinov je znova začel zahajati v cerkev, vendar se izogiba temu, da bi se razglasil za kristjana. Po lastnih besedah je za to preveč negotov. Vera ga ne pomirja. Nemir ga žene naprej.

Album Wild God iz leta 2024 je zato marsikoga presenetil. Bil je glasen, poln zborov in nečesa, kar je zvenelo skoraj kot veselje. Ne kot pozaba, temveč kot vztrajanje. Kot spoznanje, da lahko žalost in radost obstajata hkrati.

Tema, v kateri je našel ljubezen

Nick Cave danes velja za enega najbolj izvirnih piscev pesmi svoje generacije. Njegov globoki, pridigarski glas, literarna besedila, koncerti, ki so nekje med obredom in izpovedjo, ter sposobnost, da v isti skladbi združi brutalnost in nežnost, bi bili že sami po sebi dovolj za mesto v zgodovini glasbe. Toda njegova največja preobrazba morda sploh ni bila glasbena.

Mladi Nick Cave je ustvaril svet morilcev, grešnikov, duhov in obsojenih ljubimcev. V temi se je počutil doma. Starejši Nick Cave pa se je moral soočiti s smrtjo, ki ni bila napisana, ni bila lepa in ni imela razlage.

V najtemnejšem prostoru svojega življenja ni našel še več teme. Našel je ljubezen, povezanost in sočutje do neznancev, ki mu pišejo pisma.

Njegova zgodba ni zgolj zgodba o preživetju. Preživeti bi pomenilo, da je ostal enak. Cave pa ni ostal enak. Naučil se je nečesa veliko težjega. Kako živeti naprej, ko se življenje nikoli več ne more vrniti v tisto, kar je bilo.

»Zdi se mi, da če ljubimo, žalujemo. To je pogodba.« Nick Cave, The Red Hand Files

Profimedia

Nick Cave blizu nas 

Slovenski oboževalci bodo imeli kmalu priložnost Nicka Cava doživeti tudi v živo. Nick Cave and the Bad Seeds bodo v okviru velike evropske poletne turneje 4. in 5. avgusta 2026 nastopili v puljski Areni. Prvi napovedani koncert 5. avgusta je zaradi izjemnega zanimanja pritegnil toliko občinstva, da so organizatorji dodali še drugi večer. Cave bo v več kot dva tisoč let starem amfiteatru nastopil z zasedbo, v kateri so Warren Ellis, Colin Greenwood, Jim Sclavunos, George Vjestica, Larry Mullins in Carly Paradis.