Prejšnji teden sta izdala skupni album Familija, na katerem prepletata tipični »gibonnijevski« world music pop s pridihom Mediterana. Album bosta družno predstavila konec leta v Ljubljani, Oliver bo nekaj skladb zaigral že na tradicionalnem junijskem koncertu v Križankah, 47-letni Gibonni pa na občasnih solističnih nastopih po manjših slovenskih krajih. Pred večjimi skupnimi nastopi predvsem razmišlja, kako bi uskladil urnike z eminentnimi gosti Familije, starimi in novimi znanci, kot so Manu Katche, Pino Palladino, Steve Stevens in Vlatko Stefanovski.

Besedo familija ste v zadnjih dveh letih večkrat omenjali v intervjujih. Se vam je naslov že takrat nezavedno pletel po glavi ali je šlo za spoznanje, da so poslušalci in vsi, ki spremljajo vaše delo, neke vrste družina?

Moja ideja je bila, da album imenujemo Male branke, to so majhni goli pri nogometu, ko igrata ekipi s po štirimi igralci. Gre za popularen šport v Dalmaciji, fantje se dobijo, se na terenu konkretno skregajo in potem gredo skupaj na pivo. Ne gre toliko za šport kot za vrsto druženja. Igra za ljudi brez kondicije. (smeh) Oliver je ugovarjal, češ da bodo ljudje razumeli najin odnos kot tekmovalen, zato je predlagal naslov Familija. Prijatelje izbiraš, družino naslediš, a evo, midva sva kot družina.

Z Oliverjem sta dolgoletna prijatelja. Baje sta zmenjena, da vse odločitve glede plošče in promocije sprejemata enakopravno.

Tako je najbolj pošteno.

Več v novi številki revije Vklop!