V okviru strokovnega programa Festivala slovenskega filma (FSF) v Portorožu je potekala tudi okrogla miza o izzivih filmske distribucije. Distribucija nekomercialnih, domačih filmov zahteva veliko truda in posebne pristope, ki vključujejo dodatne vsebine in neposrednejše nagovarjanje gledalcev, so ugotavljali udeleženci.

Največji izziv Art kino mreže Slovenije je po oceni Jureta Matičiča v raznolikosti kinov, vključenih v to mrežo. Načeloma predvajajo vse domače filme, posamezne projekcije pa dodatno pospremijo s pogovori in drugimi spremljevalnimi dogodki. Tudi glede same distribucije se pristop art kino mreže razlikuje od običajnega, saj poskušajo sodelovati z neodvisnimi producenti, s čimer je posamezen film deležen tudi večje promocije.

Kot je povedal Matija Šturm, se tudi v Društvu slovenskega animiranega filma soočajo s težavami pri distribuciji, saj animirani filmi večinoma ne dosežejo kinodvoran, podobne težave pa imajo tudi njihovi kolegi iz drugih srednjeevropskih držav. Letos so sicer dosegli dogovor s Kinodvorom, na podlagi katerega se je kompilacija kratkih animiranih filmov uvrstila v redni program. V tej smeri bi radi nadaljevali in se o tem že pogovarjajo s predstavniki art kinov.

Režiserka nagrajenega filma Drevo Sonja Prosenc je na podlagi svoje izkušnje s promocijo omenjenega filma izpostavila pomen neposredne distribucije, s katero so, kot je dejala, dejansko oni prišli k občinstvu. Posamezne projekcije so spremljali s pogovori in drugimi dogodki, odziv v jeseni pa je bil na koncu večji kot neposredno po lanskem FSF, na katerem je bilo Drevo nagrajeno.

VOD platforma VOYO je imela do zdaj precej močno promocijo slovenskih filmov, in tudi to je bil eden od razlogov, ki je pritegnil nove uporabnike, je ocenil Blaž Bezek. Lani so tako na svoji platformi ponudili 45 slovenskih filmov, želijo pa si jih imeti še več. Kot je pojasnil, se trenutno zanimajo tudi za kratke filme in se o tem pogovarjajo tudi s Slovenskim filmskim centrom. "Še letos si želimo ponuditi vsaj 30, 40 naslovov," je dodal.

Svoje izkušnje sta delili tudi tuji gostji. Greta Akcijonaite iz litovskega Kino Pasaka je povedala, da je filmski trg pri njih koncentriran na prestolnico Vilno, pri tržnem deležu pa prevladujejo ameriški blockbusterji, medtem ko domači filmi dosegajo 22-odstotni tržni delež. Med težavami je izpostavila odsotnost državne podpore pri distribuciji litovskih filmov, zaradi česar so ti odvisni od tržnih zakonitosti. Rešitve za naprej vidi zlasti v razvijanju festivalov in drugih dogodkov.

Samantha Faccio, predstavnica italijanskega Tucker film, ki distribuira veliko naslovov z Daljnega vzhoda, je priznala, da so že po svoji naravi majhni in na nek način marginalni igralci na velikem italijanskem trgu. Ker ta ni omejen le na Rim in Milano, je za uspeh potrebno film distribuirati po številnih krajih po celi državi, tu pa so še stroški sinhronizacije, brez katere preprosto ni gledanosti. Facciova je priznala, da čarobne rešitve za uspešno distribucijo ni, se je pa potrebno posvetiti vsakemu filmu posebej in promocijsko strategijo zgraditi okoli njega.