Mark Zuckerberg je pred dvema tednoma izjavil, da se s proučevanjem uporabnosti navidezne resničnosti v družbenih stikih, s tem pa v družbenih omrežjih, ukvarja posebej v ta namen ustanovljena skupina ekspertov. Facebook v navidezni resničnosti? Morda. V lasti imajo podjetje Oculus, ki bo po treh letih razvoja začelo prodajati očala Rift, sklenili pa so tudi partnerstvo s Samsungom zaradi njihovih Gear vr. Skoraj sočasno bodo dosegljiva tudi HTC-jeva očala Vive, Sony napoveduje očala za igralno konzolo, prav tako pa nekaj pripravlja tudi Googlova razvojna skupina. Bo to projekt Tango ali nekaj popolnoma novega, pa bomo izvedeli maja.

Navidezna resničnost, ki so jo sposobni narediti današnji računalniki, je na dokaj visoki ravni, vendar je vseeno bolj kot ne kratkega daha in omejena na čutilo vida. Ko si prvič pred oči nadenete očala, ste navdušeni, drugič malce podrobneje pogledate podrobnosti okolice, tretjič pa je že dolgočasno. Premalo domišljene vsebine, umetnih svetov ali pa preprosto premalo sferičnih videoposnetkov, iger in drugih interaktivnih vsebin. Tudi to, a je glavna težava drugje. Kot ničkolikokrat doslej so vzeli obstoječe za dvodimenzionalni prikaz narejene vsebine, kar igre in videoposnetki so, jih prilagodili tehnologiji navidezne resničnosti, ne da bi v celoti izrabili njen potencial, ter upali, da bomo navalili kot na vroče žemljice. Tozadevno navidezniki spominjajo na tridimenzionalno televizijo. Obeti so bili veliki oziroma so jih tako opisovali. Čez nekaj let boste gledali le še v treh dimenzijah, tudi vsebine, ki niso takšne, saj jih bo televizor sam prilagodil. Pa vidimo, kaj se je zgodilo. Vse več je novih televizorjev, ki te možnosti sploh nimajo. Tresla se je gora, a se ni rodila niti miš.

Kljub vsej opevanosti o tehnologiji navidezne resničnosti nekateri nekritično govorijo kot o najboljši in najbolj dodelani tehnologiji zadnjih let, čeprav v osnovi gledano niso naredili nič drugega, kot da so nam postavili zaslona pred očesi, kar je še daleč od pokazanega v znanstvenofantastičnih filmih in serijah. Človek je na tak ali drugačen način, z vsemi čuti in vsem telesom prestavljen v umetni svet. V Tronu: Zapuščina je bil človek dematerializiran in prenesen v računalnik, na vesoljski ladji Enterprise pa imajo holodeke oziroma hologramske sobe, sposobne poustvariti vsako okolje. Čeprav je oboje fikcija, pa je vseeno govor o navidezni resničnosti, in ko jo primerjamo s to, ki jo imamo, vidimo, da v resnici nimamo ničesar posebnega. Kar sicer ne pomeni, da so navidezniki brezpredmetni, nepotrebni ali zanič, le postaviti jih je treba na realna tla. So le prvi korak do prave navidezne resničnosti, pot do nje pa je še dolga.

Še noben navideznik, ki smo ga lahko preizkusili, nam namreč ni dal občutka, da smo del navideznega sveta. Bili smo navdušeni nad kakovostjo nekaterih svetov in nad dodatki, ki omogočajo interaktivnost, a vseeno smo se počutili kot opazovalec, ki na svet gleda in v njem počne, kar počne, iz druge ravni, ki preprosto vanj ne spada. Manjkala je tista prava pristnost, ki mimogrede ni nujno povezana zgolj z grafično popolnostjo. Lahko jo dosežejo, a le, ko bodo združili potrebno opremo, med katero spadata najmanj še obleka za navidezno resničnost, ki bo simulirala čut dotika, in platforma za gibanje v vseh smereh, medtem ko stojimo na mestu, z inovativnimi vsebinami, ki popolnoma izkoristijo vse danosti tehnologije. 360-stopinjski video, o katerem je tudi veliko govora, kajti vse več kamer je takšnih, pa skoraj gotovo ne bo sprožil več zanimanja za navideznike, saj ga je moč dokaj dobro opazovati tudi na zaslonih.