Vročina, kašelj in težko dihanje: Tako se lahko začne legionarska bolezen
Začne se lahko kot običajna okužba dihal, nato pa napreduje v pljučnico. Legionarska bolezen se skriva predvsem v onesnaženih vodnih sistemih.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Visoka vročina, utrujenost, bolečine v mišicah in suh kašelj na prvi pogled niso nič nenavadnega. Prav v tem je težava pri legionarski bolezni, po simptomih je namreč ni mogoče zanesljivo ločiti od drugih bakterijskih pljučnic.
Povzročajo jo bakterije iz rodu Legionella, najpogosteje Legionella pneumophila. Okužba je lahko blaga, pri nekaterih ljudeh pa povzroči resno pljučnico, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici. NIJZ poudarja, da je težji potek pogostejši pri starejših, kronično bolnih, kadilcih in ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom.
Začne se lahko precej neopazno
Legionarska bolezen se lahko najprej pokaže z utrujenostjo, izgubo teka, glavobolom, vročino in bolečinami v mišicah. Temperatura lahko naraste tudi na 40 stopinj Celzija ali več.
Kasneje se pogosto pojavijo suh kašelj, težko dihanje in bolečina v prsnem košu, zlasti pri globokem vdihu. Izpljunek se lahko pojavi pozneje in je včasih tudi krvav. Po podatkih NIJZ ima približno tretjina bolnikov drisko, bolečine v trebuhu, slabost ali bruhanje. Pri težjem poteku, zlasti pri starejših, se lahko pojavita tudi zaspanost in zmedenost.
Po izpostavljenosti bakteriji se bolezenski znaki praviloma pojavijo v nekaj dneh. NIJZ navaja inkubacijsko dobo večinoma od dveh do 14 dni, povprečno okoli šest do sedem dni.
Okužbe praviloma ne dobite od drugega človeka
Tu se legionarska bolezen razlikuje od številnih drugih okužb dihal. Legionele se praviloma ne prenašajo s človeka na človeka. Okužimo se predvsem z vdihavanjem zelo drobnih kapljic oziroma aerosola vode, v kateri so se bakterije namnožile.
Legionele so sicer naravno prisotne v rekah, jezerih in drugih vodnih okoljih, vendar jih je tam običajno premalo, da bi predstavljale pomemben vir okužbe. Težava nastane predvsem takrat, ko pridejo v umetne vodne sisteme, kjer imajo ugodne pogoje za razmnoževanje.
Najbolje pa uspevajo v topli vodi, približno med 20 in 50 stopinjami Celzija, pri njihovem razraščanju pa pomagajo zastajanje vode, vodni kamen, rja in biofilm.
Okužba je možna povsod, kjer iz onesnažene vode nastajajo drobne kapljice
NIJZ med možnimi viri omenja prhe, masažne oziroma brbotajoče bazene, okrasne fontane, hladilne stolpe in nekatere klimatske sisteme, pri katerih zrak prihaja v stik z vodo. Pomembna je torej beseda "nekatere". Običajna domača klimatska naprava sama po sebi ni avtomatično vir legionel. Tveganje nastane pri sistemih, kjer je prisotna onesnažena voda in se njen aerosol razpršuje v zrak.
Tudi pitje vode običajno ni način okužbe. Če onesnaženo vodo normalno popijemo, pride v želodec; nevarna je predvsem takrat, ko drobne kapljice pridejo v dihala.
Kdo ima večje tveganje?
Z bakterijo se lahko sreča vsak, vendar vsi niso enako dovzetni za težak potek bolezni. Po podatkih NIJZ so bolj ogroženi:
-
ljudje, starejši od 50 let,
-
sedanji in nekdanji kadilci,
-
ljudje s kroničnimi pljučnimi boleznimi,
-
bolniki s sladkorno boleznijo,
-
ljudje s kroničnimi boleznimi ledvic ali jeter,
-
bolniki z rakom,
-
osebe z oslabljenim imunskim sistemom, denimo po presaditvah ali med kemoterapijo.
WHO prav tako poudarja, da tveganje za težek potek povečujejo starost, kajenje, kronične bolezni in imunska oslabelost.
Po simptomih je ni mogoče potrditi
Ker legionarska bolezen nima značilnih simptomov, po katerih bi jo zdravnik lahko zanesljivo ločil od drugih pljučnic, so potrebne dodatne preiskave. Najpogosteje se uporablja test urina na antigen legionele, pomagajo pa lahko tudi preiskave izpljunka, krvi in slikovne preiskave pljuč.
NIJZ navaja, da najpogosteje uporabljeni urinski test zaznava Legionello pneumophila serološke skupine 1, ki povzroča veliko večino potrjenih primerov. Podatek o nedavnem bivanju v hotelu, toplicah, na križarki ali drugi nastanitvi je zato za zdravnika lahko pomemben, predvsem če se pljučnica razvije v približno dveh tednih po potovanju.
Zdravljenje legionarske bolezni
Legionarska bolezen je bakterijska pljučnica in jo zdravimo z ustreznimi antibiotiki. Pri blažjem poteku je v nekaterih primerih mogoče zdravljenje doma, ob visoki vročini, pomanjkanju zraka, zmedenosti ali težjem splošnem stanju pa je potrebno zdravljenje v bolnišnici. NIJZ posebej poudarja, da je pomembno antibiotik uvesti čim prej.
Obstaja tudi precej blažja oblika okužbe z legionelo, imenovana pontiaška vročica. Ta je podobna gripi, ne povzroča pljučnice in praviloma mine sama v nekaj dneh brez zdravljenja z antibiotiki.
Kaj lahko naredimo doma?
Najpomembnejše preprečevanje legioneloze ni razkuževanje vsega, kar pride v stik z vodo, ampak preprečevanje razmer, v katerih se bakterije močno namnožijo.
NIJZ za domače vodovodne napeljave med drugim svetuje, da je hladna voda pod 20 stopinjami Celzija, topla pa nad 50 stopinjami, še bolje okoli 55 stopinj. Smiselni so tudi redno čiščenje mrežic na pipah in glav prh ter preprečevanje dolgotrajnega zastajanja vode v ceveh.
Če prha dlje časa ni bila uporabljena, denimo v počitniški hiši ali hotelski sobi, NIJZ svetuje, da pred uporabo nekaj minut pustimo teči vročo vodo z zmernim curkom, ki ustvarja čim manj aerosola. Cepiva proti legionarski bolezni za zdaj ni.
Kdaj po pomoč?
Visoka vročina, kašelj ali težko dihanje so veliko pogosteje posledica drugih okužb kot legionarske bolezni. Toda zdravniško pomoč je pomembno poiskati, če se stanje hitro slabša, se pojavi izrazito pomanjkanje zraka, zmedenost, bolečina v prsnem košu ali zelo visoka vročina.
Posebej pomembno je zdravniku povedati, če ste v zadnjih dveh tednih bivali v hotelu, toplicah, na križarki ali uporabljali masažni bazen, saj lahko podatek o možni izpostavljenosti pomaga pri postavitvi diagnoze.
