Ko iz cevi odmeva glasba: čustvena zgodba orkestra, ki je preživel izgubo
"Ko je umrl Srečko, se je čas ustavil," v iskrenem pogovoru zaupajo člani orkestra, kjer je iz cevi in prijateljstva zrasla zgodba, ki v Celju in širši regiji ustvarja več kot glasbo. Ustvarjajo doživetje, v katerem je vedno prisoten njihov Lucky.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko zaslišimo besedo orkester, si pogosto predstavljamo koncertno dvorano, črne smokinge, večerne obleke in glasbenike, ki resno zrejo v note. Potem pridejo Lucky & The Pipes in predstavo obrnejo na glavo.
Zgodba o prijateljstvu, glasbi, izgubi in vztrajnosti
Njihova glasba je elegantna, vendar nikoli hladna, odmaknjena. Je klasična, a hkrati sodobna. Lahko zveni filmsko, nostalgično, slavnostno ali povsem sproščeno. Predvsem je srčna in živa.
»Lucky & The Pipes nismo samo bend. Smo energija dogodka,« opiše dirigentka Urška Sikovšek, Laščanka, ki vodi zasedbo, katere zgodba se je začela precej nenavadno. Med cevmi, kot se rada pošali.
Toda za tem nenavadnim imenom je veliko več kot simpatična besedna igra. Je zgodba o prijateljstvu, glasbi, izgubi in vztrajnosti. Tudi o ljudeh, ki so v orkester vstopili skoraj po naključju in v njem ostali desetletje ali več. Med njimi je celjska flavtistka Neža Đorđić.
Med cevmi in glasbo se je rodil Lucky
Začetek sega v leto 2010. Skupina mladih glasbenikov, takrat še dijakov, je zbrala godalni kvartet, namenjen predvsem porokam. Godala so dobila ritem. Prišli so novi instrumenti, novi glasbeniki in nove zamisli. Flavta, klarinet, kitara, kahon …
Ena od glasbenic, ki je v zgodbo vstopila nekoliko pozneje, je bila tudi Neža. V orkester je prišla skoraj po naključju, ko ji je kolegica povedala za avdicijo. Ta je potekala v hiši, ki je bila – značilno za Srečka – polna cevi in glasbil.
»Tam me je sprejel Srečko Cizelj, mi podal note in brez dolgega uvoda rekel, naj začnem igrati.« Zaigrala je, se spominja Neža. In ostala. Takšni so bili očitno začetki številnih odnosov, ki so Lucky & The Pipes skozi leta povezali v več kot zgolj 15-člansko glasbeno zasedbo.
Srečko Cizelj – človek dveh svetov
Pomemben človek na tej poti je bil, seveda, Srečko Cizelj. Kitarist, aranžer, glasbenik in človek dveh svetov. Podnevi je bil povezan s cevmi, ponoči z glasbo. Prav ta nenavadna dvojnost je pozneje dobila svoje mesto tudi v imenu orkestra. »Lucky« je bil Srečkov vzdevek, »pipes« pa cevi, s katerimi je bil povezan pri svojem delu.
Tako je nastal Lucky & The Pipes. »Mislim, da ime zelo dobro odraža naš karakter. Ne jemljemo se preveč resno, obenem pa glasbo ustvarjamo raznoliko, zelo predano in kakovostno,« pravi Urška.
Več kot 200 aranžmajev in Srečkov podpis
Srečko je bil veliko več kot ustanovitelj. Bil je srce in eden ključnih nosilcev ideje o orkestru. Za zasedbo je ustvaril več kot 200 ročno napisanih aranžmajev. »Ko danes odpremo njegove note, je še vedno z nami,« je čustvena Urška.
Tudi Neža njegovo prisotnost prepoznava prav v glasbi. V notah, ki so ostale za njim, vidi vez med preteklostjo in sedanjostjo. To ni zgolj spomin. Njegovi aranžmaji še vedno živijo tudi na njihovih koncertih. Ko jih glasbeniki vzamejo v roke, se na oder vrne del človeka, ki je orkestru dal prvo obliko.
Ko je umrl Srečko, se je čas ustavil
Pisalo se je leto 2018. Srečko je zbolel za rakom. Bolezen je napredovala izjemno hitro in orkester je ostal brez svojega ustanovitelja, vodje in dirigenta.
»Ko je Srečko odšel, se je vse ustavilo. Ne samo glasba, tudi energija, ideja, smer ...« se spominja Urška. Po pogrebu so člani orkestra sedeli v krogu. Molčali. In se spraševali, ali lahko sploh nadaljujejo.
A ostala je glasba. In prav ta je začela počasi povezovati tudi žalost. »Srečko je še vedno z nami v notah, mi pa njegovo delo peljemo naprej,« pravi Neža.
Glasba je bila zanjo tudi osebni prostor, v katerega se je lahko umaknila v težkih obdobjih. Pomagala ji je ob smrti očeta, med epidemijo in v temačnem obdobju srednje šole. Zato orkester zanjo ni samo skupina ljudi, s katerimi igra. Je del njenega življenja.
Polna dvorana v Celju je dala odgovor
Takrat je bilo povsem mogoče, da se zgodba Lucky & The Pipes konča. Odločilni trenutek je prišel oktobra 2018 na koncertu v Narodnem domu Celje. Dvorana je bila polna. Na odru so se drug ob drugega strnili glasbeniki, ki so nosili žalost, negotovost in hkrati željo, da bi naredili še en korak.
Za dirigentskim pultom je bila tedaj komaj 20-letna Urška Sikovšek. »Imela sem komaj 20 let in občutek odgovornosti je bil ogromen. A vedela sem, da moramo orkester ohraniti pri življenju. Ne samo zaradi glasbe, ampak zaradi vsega, kar predstavlja.«
Tisti večer je prinesel odgovor. Zgodba se ni končala. Samo zaigrala je naprej. Za Nežo je bilo pomembno predvsem to, da je orkester našel način, kako ostati skupaj.
Orkester, ki ne pozna glasbenih meja
Danes, po osmih letih, Lucky & The Pipes niso klasičen orkester ali običajen bend. So nekaj vmes. Njihova zasedba povezuje godala, pihala, ritem sekcijo in vokale. Klasična glasbena osnova se prepleta s sodobnim pristopom, program je lahko presenetljivo raznolik.
V enem večeru lahko zazveni Carmen, nato ABBA, Queen, dalmatinska glasba, slovenska popevka ali Avsenik. Zakaj bi se morali odločiti samo za eno glasbeno zgodbo?
»Glasba ne sme biti zaprta v predale,« je jasna Urška. In pri Lucky & The Pipes očitno res ni. Njihov koncert zato ni le zaporedje skladb. Je potovanje med različnimi razpoloženji. Tudi za Nežo je prav raznolikost eden od čarov orkestra. Flavta jo lahko v enem trenutku postavi v povsem klasičen glasbeni svet, že nekaj taktov pozneje pa v popolnoma drugačno zgodbo.
Ne igrajo zato, ker morajo. Igrajo, ker si želijo.
Morda je največja posebnost orkestra nekaj, česar na prvi pogled sploh ni mogoče opaziti. Njegovi člani igrajo, ker si tega želijo.
»Pri nas ni občutka prisile, ampak pripadnosti,« nadaljuje Urška. »Nihče ni pri nas zaradi obveznosti,« jo dopolni Neža. Prav zato lahko orkester diha kot celota. Na odru niso posamezniki, ki vsak zase odigrajo svoj del. So ena zgodba.
Neža je z orkestrom doživela pomembne življenjske trenutke, zato je Lucky & The Pipes zanjo postal prostor, kjer niso pomembne le note, ampak tudi ljudje, ki jih igrajo.
Od Ota Pestnerja do Elde Viler in Uroša Periča
V letih delovanja so Lucky & The Pipes sodelovali s številnimi uveljavljenimi glasbeniki – med drugim z Otom Pestnerjem, Eldo Viler, Ano Dežman, Urošem Perićem in Ireno Vrčkovnik.
»Vsako sodelovanje prinese nekaj svojega,« je ponosna Urška tudi na to, da dajejo prostor mladim glasbenikom in pevcem. »Radi rečemo, napol v šali, da tisti, ki pojejo z nami, postanejo znani,« se nasmehne. Lucky & The Pipes niso zaprta zgodba. So prostor, skozi katerega vstopajo novi ljudje, novi glasovi in nove glasbene ideje.
Pred koncertom se vsi zberejo v krog
Preden stopijo na oder, imajo člani orkestra svoj mali ritual. Stopijo v krog, položijo roke skupaj in izrečejo: »Ooooo, Lucky!«
Preprosto, a zanje pomembno. Je opomnik, zakaj so tam – zaradi glasbe, prijateljstva, pripadnosti in vseh ljudi, ki verjamejo v njihovo zgodbo. Pred koncertom za nekaj sekund ni pomembno, kdo je dirigent, kdo igra flavto, kdo godala in kdo ritem, pove Neža. Vsi so Lucky.
Kaj si želijo Lucky & The Pipes?
Ne spektakla za vsako ceno. Njihova želja je ostati to, kar so: orkester z dušo, karakterjem in prepoznavnim zvokom. »Najlepše je, ko po koncertu nekdo reče, da je za dve uri pozabil na vse skrbi. Takrat veš, da je glasba naredila svoje,« srčno pripomni Urška.
Neža moč glasbe razume tudi skozi lastne izkušnje, da lahko glasba spremlja v trenutkih, ko besede niso dovolj. Prav zato ji Lucky & The Pipes pomenijo nekaj več kot oder in koncert. So prostor, v katerem lahko za nekaj časa odloži vsakdan.
Glasba, ki povezuje Celje in širšo regijo
Njihov zvok lahko poveže različne generacije in različne glasbene okuse. In morda je prav to njihova največja moč: da ni treba izbirati. Lahko imate radi tujo, slovensko ali narodno glasbo. Eleganco salonskega orkestra in energijo rock benda. Lucky & The Pipes vse to postavijo na isti oder.
Zgodba, ki se ni končala
Velike pripovedi se včasih začnejo na najbolj nepričakovanih mestih. Leta 2018 je skoraj obstala, a polna dvorana v Celju je potrdila, da jih občinstvo še želi med njimi.
Danes pot pišejo novi glasbeniki, Urška Sikovšek za dirigentskim pultom, Neža Đorđić s flavto v rokah in številni drugi člani zasedbe. Ter spomin na človeka, ki je vse skupaj začel – Srečka Cizlja. Lucky & The Pipes zato niso samo orkester. So dokaz, da lahko iz vsakdana zraste nekaj izjemnega – nekaj, kar ostane v spominu še dolgo potem, ko utihne zadnji ton.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
