S sekiro nad Venero: zakaj je Mary razrezala slavno Velazquezovo sliko
Leta 1914 je Mary Richardson v londonski Narodni galeriji napadla Velazquezovo Venero. Želela je opozoriti na ravnanje oblasti z ženskami, ki so zahtevale volilno pravico.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slika, nekoč namenjena zasebnim pogledom bogatih zbirateljev, je postala prizorišče političnega boja.
Desetega marca 1914 je ženska v londonsko Narodno galerijo prinesla mesarski sekač. Njena tarča ni bil človek, temveč naslikana boginja. Mary Richardson je udarila po zaščitnem steklu in nato po platnu: po hrbtu ene najslavnejših golih žensk v zgodovini umetnosti. Desetletja pozneje je pripovedovala, da je orožje skrivala v rokavu. Po njenem spominu je paznik sprva mislil, da je počilo steklo na strehi. Ta trenutek zmede ji je omogočil nadaljnje udarce, preden jo je ustavil. Njeno poznejše pričevanje povzema umetnostni časopis The Art Newspaper.
»Poskušala sem uničiti podobo najlepše ženske«
Napadalka ni bila naključna obiskovalka. Richardson, nekdanja študentka umetnosti in novinarka, se je gibanju za volilno pravico žensk pridružila leta 1910. Zaradi državljanske nepokorščine je bila devetkrat aretirana, v zaporu pa tudi prisilno hranjena.
»Poskušala sem uničiti podobo najlepše ženske v mitološki zgodovini,« je po napadu pojasnila v izjavi, ki jo navaja britanska Narodna portretna galerija. Nadaljevala je, da je protestirala proti vladi zaradi njenega ravnanja z Emmeline Pankhurst, voditeljico sufražetk, ki so jo znova aretirali.
Njena logika je bila provokativna: družba je občudovala in varovala podobo ženskega telesa, medtem ko je resnične ženske, ki so zahtevale politične pravice, zapirala in kaznovala. To je bilo sporočilo napada, ne opravičilo za uničevanje umetnine.
Boginja, ki nam ne pokaže obraza
Toda zakaj prav ta slika? Velazquezova »Venera pred ogledalom«, znana kot »Rokebyjska Venera«, je že pred napadom združevala lepoto, skrivnost in družbena protislovja.
Nastala je približno med letoma 1647 in 1651 in je edini ohranjeni slikarjev ženski akt. Venera leži s hrbtom proti gledalcu, njen sin Kupid pa drži ogledalo. V njem bi morali videti njen obraz, vendar je odsev zabrisan.
Lepota na sliki
Narodna galerija ponuja razlago, da slikar morda ni želel upodobiti prepoznavne osebe, temveč poosebljenje lepote, katere poteze gledalec dopolni sam. To ostaja interpretacija. Tudi kraj in natančen čas nastanka nista dokončno pojasnjena.
V Španiji 17. stoletja so bili ženski akti redki, Katoliška cerkev pa je odkrito čutne podobe obsojala. Kralj in premožni zbiratelji so jih kljub temu imeli v svojih zbirkah. Venera je pozneje pristala pri vplivnem politiku Manuelu Godoyu, v zasebni sobi skupaj z Goyevo »Golo Majo« in »Oblečeno Majo«. Kar je bilo za javnost sporno, je bilo za elito zbirateljski užitek.
Najprej so jo rešili za narod
Ime Rokebyjska Venera je dobila po angleškem podeželskem posestvu Rokeby Park, kjer je visela večji del 19. stoletja.
Ko je prišla na trg, se je začela kampanja za njen odkup. Organizacija, danes znana kot Art Fund, je novembra 1905 prek časopisa The Times pozvala k prispevkom. Zbiranje denarja so spremljali tudi pomisleki o motivu, stanju in avtorstvu slike, vendar je kampanja uspela. Marca 1906 so umetnino predali Narodni galeriji. Slika iz zasebnih zbirk je tako postala javni zaklad. Osem let pozneje jo je Richardson napadla prav tam, kjer jo je lahko videlo največ ljudi. Njena prepoznavnost je političnemu dejanju zagotovila odmev. Po poškodovanju so platno restavrirali.
Bi ženskam prepovedali vstop v muzeje?
Napad ni bil osamljen dogodek. Britanski državni arhiv dokumentira, kako so militantne sufražetke poleg demonstracij razbijale okna, zažigale prazne stavbe in napadale umetnine. Zaprte protestnice niso imele statusa političnih zapornic; številne so gladovno stavkale in prestajale prisilno hranjenje.
Strah je segel tudi v muzeje. Muzej Victoria in Albert je že leta 1913 zaradi groženj razmišljal o prepovedi vstopa ženskam. Nazadnje se je odločil drugače: odpravil je vstopnino, da bi več obiskovalcev pomagalo varovati zbirke.
Brazgotina, ki je restavrator ne more izbrisati
Christabel Pankhurst, Emmelinina hči, je pozneje dejala, da bo slika postala »znamenje in spomenik odločenosti žensk, da bodo svobodne«. Za zagovornice gibanja je poškodovana Venera dobila nov pomen.
Tudi zgodba napadalke se ne konča z enostavno podobo junakinje: pozneje je kandidirala za laburiste in bila nekaj časa povezana z Britansko zvezo fašistov, opozarja Narodna portretna galerija.
Velázquez je naslikal boginjo, ki nam skriva obraz. Zgodovina je na njeno telo naložila vprašanja moči, pravic in nasilja. Poškodbe na platnu je bilo mogoče popraviti. Dogodka, zaradi katerega sliko gledamo drugače, pa ni mogoče izbrisati.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
