Ekskluzivne fotografije: vražja Slovenka Katja Koren ima dve odrasli hčeri
Katja Koren, danes državna sekretarka in podpredsednica OKS, nam je predstavila svoji odrasli hčeri, 23-letno Gajo in 22-letno Kiaro, ki sta rojeni le leto in 12 dni narazen.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Katja Koren je bila pred tremi desetletji ena od vražjih Slovenk, zaradi katerih smo navijali pred malimi zasloni in pod Pohorjem. Leta 1993 je v Flachauu zmagala z neverjetno startno številko 66, leto pozneje v Lillehammerju osvojila olimpijski bron, leta 1998 pa zaradi poškodb pri komaj 23 letih presenetila s koncem tekmovalne kariere. Čeprav se je nato nekoliko umaknila iz javnosti, je njeno življenje ostalo polno sprememb in preizkušenj.
S Katjo Koren smo se dobili pod Pohorjem, kjer se je začela njena ljubezen do smučanja. Predstavila nam je tudi svoji hčeri, 23-letno Gajo in 22-letno Kiaro, ob katerih se zavemo, koliko časa je minilo od maminih olimpijskih stopničk. Vmes je zgradila družino, se spoprijela z zdravstvenimi težavami in ločitvijo, danes pa spet namenja več prostora tudi sebi.
Katja Koren je s starta videla svojo hišo
Na Pohorju je naredila prve smučarske korake in preživela velik del mladosti. Čeprav jo je šport vodil po svetu, je bilo nastopati doma nekaj posebnega. »S slalomskega starta, od koder se vidi ves Maribor, sem s kotičkom očesa videla tudi svojo hišo. Čeprav med tekmo o tem ne razmišljaš, je to nekaj prijetnega.« Danes ji je žal, da Zlate lisice ni več pod Pohorjem, tekmovalne občutke pa še vedno podoživi. »Še danes, ko stojim v ciljni areni kakšnega tekmovanja, dobim tisti občutek, kako je bilo nekoč stati na startu. To je tisto, kar pogrešam. Treningov seveda ne pogrešam, tekmovanja in vseh občutkov, ki jih prinese, pa.«
Leta 1998 je pri komaj 23 letih zaradi poškodb končala tekmovalno kariero. Za njo so bile operacije križnih vezi na obeh kolenih ter težave s pljuči in hrbtenico. Zaradi lordoze so se ji, kot je pojasnila, začela sesedati vretenca. »Vseh poškodb in težav sem bila tako naveličana, da preprosto nisem več videla druge poti. Ko pa je minilo nekaj let, sem začela razmišljati, kako lepo bi bilo še smučati.«
Po karieri je končala fakulteto in se zaposlila v gospodarstvu, a prehod ni bil preprost. »Najprej se spoprijemaš s tem, da si moral zaključiti nekaj, kar si imel najraje na svetu, potem prideš v čisto drug svet in spet naletiš na oviro: 'Nisi več kot drugi.' Čeprav s tem namenom nihče ne pride, ampak nekje moraš začeti. V tistem obdobju sem se kar potegnila nazaj. Ko sem šla čez vse to, pa sem začela drugače razmišljati. To ni moja slabost, čeprav mi jo drugi želijo pripisati, temveč je moja prednost.«
Izkušnja jo je spodbudila k pomoči športnikom pri prehodu v življenje po karieri. Danes je državna sekretarka na Ministrstvu za gospodarstvo, delo in šport Republike Slovenije ter podpredsednica Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Zdravstvene preizkušnje pa ostajajo. Zaradi displazije kolkov jo recimo čaka zamenjava obeh sklepov, spoprijema pa se tudi s kroničnim revmatološkim obolenjem.
Za družino je spremenila življenje
Ob rojstvu hčera, ki sta rojeni le leto in dvanajst dni narazen, je spontana Katja, ki se je znala samo za popoldne odpeljati v Salzburg ali odpotovati na Tenerife, svoje življenje prilagodila družini. »Takrat sem zelo prilagodila svoj način življenja, ampak mi ni niti malo žal, ker sta dekleti odraščali stoodstotno z mano. Ta navezanost se vidi še danes. Zdaj, ko sem spet malo bolj aktivna, mi rečeta: 'Mami, nimava te več toliko, kot sva te imeli.'« O tistem obdobju pove tudi: »Nisem bila čisto jaz, ampak to je bil takrat moj način življenja in vedela sem, zakaj sem ga izbrala.« Ob tem poudari, da je bila to njena odločitev in da ne obsoja mam, ki živijo drugače.
S hčerama so danes tudi prijateljice. »Saj v obdobju, ko sta se morali še česa naučiti v življenju, nismo bile vedno prijateljice. Ampak zdaj sta odrasli punci.« Obe sta močnega značaja, njuni prepiri pa so bili včasih izziv za vso družino. »Potem smo se vsi skregali, onidve pa sta čez pet minut sedeli v sobi in se igrali.« Sčasoma sta starša ugotovila, da je najbolje, da se dogovorita sami. Kot pravi Katja, druga brez druge ne moreta.
Da je njihova povezanost močna, potrdita tudi Gaja in Kiara. »Čeprav je najina mami, imava po drugi strani občutek, da smo prijateljice, ker si lahko res vse zaupamo. Vedno pride s pravimi nasveti za naju in najino življenje ter nama pomaga, ko je to mogoče,« pove Kiara, Gaja pa doda: »V prvi vrsti je mama, v drugi pa najboljša prijateljica obema. Vse se zelo dobro razumemo, kar je tudi njena najboljša lastnost.«
Tudi sestri sta tesno povezani, čeprav brez prepirov ne gre. »Se skregava, logično, ampak na koncu sva vedno druga za drugo in se vedno postaviva na prvo mesto,« pove Gaja. Majhna starostna razlika je pomenila tudi veliko skupnih dejavnosti in druženja. »Jaz sem se lahko zgledovala po Gaji, ker je eno leto starejša, in mi je bilo to v veliko pomoč. Skozi otroštvo sva večino časa preživeli skupaj. Druga drugo sva imeli ves čas,« pa zaključi Kiara.
Ločitve ne jemlje kot poraz
Po skoraj dvajsetih letih se je pred dobrima dvema letoma in pol končal njen zakon. Z nekdanjim možem ostajata v dobrih odnosih. »Punci sta odrasli, imeli smo lepo družinsko življenje, ampak enkrat se zaradi različnih interesov, različnih poti ali pa razmišljanj, mogoče bolj razmišljanj, neka pot konča,« pove o ločitvi. »Nobena ločitev v življenju ni lahka. Ta je mogoče še najtežja, ker se ločuješ od nečesa, kar je skupno. Imaš skupen dom, skupne otroke. Ampak ko nekatere stvari pri sebi razčistiš, se pogovoriš, poskušaš in vidiš, da ne gre, potem pa oba ugotovita, da je tako bolje, greš pač po drugi poti. Jaz tega ne jemljem kot poraz. To so življenjske prelomnice. Enim se zgodijo, drugim ne. Nekateri pa mogoče s tem, ko vztrajajo, bistveno bolj trpijo.«
Danes čuti, da prihaja čas tudi zanjo. »Zdaj, ko sta punci odrasli in je prišla tudi ločitev, se mi zdi, da je spet čas, da dam malo na plan tisto svojo Katjo iz mladosti.«
Na vprašanje, kdo je ob vseh teh vlogah Katja Koren, se odgovor znova vrne k hčerama. »Odkar sem prevzela to vlogo, je to moja najpomembnejša vloga. Svoja otroka bom vedno postavila pred vse. Torej, če moram izbirati, sem najprej mama. Verjetno dokler bom živela. Kadar koli bosta punci poklicali, bosta na prvem mestu.« Za trenutek obstane in ob koncu našega pogovora s solzami v očeh doda: »Kar na jok mi gre.«
