Petra ne želi otrok: »Vedno obstaja nekdo, ki misli, da ve bolje od mene«
Petra si otrok ne želi. S svojo odločitvijo je pomirjena, težje pa sprejema, da jo mora pred drugimi vedno znova zagovarjati.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Na nas se je obrnila bralka, ki je že v svojih dvajsetih letih sprejela odločitev, da ne bo imela otrok. Danes jih ima 36, opaža pa, da se mora vse pogosteje soočati s pritiski zaradi svoje odločitve. Te se pojavljajo celo tam, kjer jih ne bi pričakovala. Njeno ime smo na lastno željo spremenili, poimenujmo jo Petra. Kot je povedala, si želi povedati svojo zgodbo, saj verjame, da se s tem soočajo številne njene sovrstnice, ki so sprejele enako odločitev.
Na družinskem kosilu je nekdo omenil novorojenčka njene sestrične. Petra se je nasmehnila ob fotografiji, nato pa je prišlo vprašanje, ki ga je pričakovala: "Kaj pa vidva še čakata?"
"Včasih sem začela naštevati razloge. Služba, stanovanje, potovanja. Čeprav to sploh niso bili pravi razlogi. Preprosto nisem hotela izreči, da si otrok ne želim, ker sem vedela, kaj bo sledilo," nam na začetku pogovora razkrije Petra, ki je v dolgoletnem partnerskem odnosu. O otrocih sta se s partnerjem večkrat odkrito pogovarjala. Oba si predstavljata skupno prihodnost brez starševstva. Zanjo zato največja dilema ni več, kako želi živeti, temveč koliko svojega zasebnega življenja mora pojasnjevati drugim.
Vsak odgovor postane začetek prepričevanja
Ko je začela govoriti bolj neposredno, je pričakovala, da bo vprašanj manj. Namesto tega je dobila nove odgovore: premislila si bo, prave želje še ni začutila, nekoč ji bo žal.
"Če rečem, da imam rada svoje življenje, slišim, da sem sebična. Če povem, da me starševstvo ne privlači, mi odgovorijo, da je z lastnim otrokom drugače. Vedno obstaja nekdo, ki misli, da moje občutke pozna bolje od mene," pove in doda, da jo je najbolj prizadelo to, ko ji je bližnja prijateljica rekla, da brez otrok ne bo nikoli spoznala prave ljubezni. Takrat ni odgovorila, saj je bila preveč šokirana, doma pa se je nato spraševala, zakaj so njena zveza, prijateljstva in odnosi z družino v tistem pogovoru nenadoma postali manj vredni.
Dolgo je skušala zveneti dovolj prepričljivo
Petra danes opaža, da je odločitev pogosto predstavljala tako previdno, da je drugim nehote puščala prostor za nadaljnje prepričevanje. Govorila je 'za zdaj ne', čeprav je mislila 'tega si ne želim'. Tudi ko je povedala jasno, se je počutila dolžno dodati dolgo razlago. Upala je, da bo nekoč našla pravi stavek, ob katerem bodo vsi razumeli.
"Potem sem dojela, da ne morem sestaviti odgovora, ki bo zadovoljil človeka, ki moje odločitve noče sprejeti," je dodala.
A za mejo ni potrebno soglasje vseh navzočih. Nekdo lahko izbiro težko razume, pa jo vseeno spoštuje. Prav ta razlika je Petri pomagala, da je nehala vsak pogovor doživljati kot izpit, na katerem mora dokazati, da ima dovolj dobre razloge.
"O tem sva se pogovorila in tako nama ustreza"
Danes na vprašanje, kdaj bosta imela otroke, odgovori kratko: "Otrok ne načrtujeva. O tem sva se pogovorila in tako nama ustreza." Če sogovornik nadaljuje, pove, da svoje odločitve ne želi razčlenjevati. Kadar se vprašanje ponavlja pred drugimi, je še bolj neposredna: "To je osebna tema. Prosim, da jo pustimo."
Sprva se ji je takšen odgovor zdel neprijazen. Bila je vajena, da neprijetnost pogovora ublaži sama, tudi na račun lastnega počutja. Zdaj se uči, da lahko ostane prijazna in hkrati pogovor konča. Pri tem ji pomaga tudi partner. Na družinskih srečanjih ne prepušča vseh odgovorov njej, ampak jasno pove, da gre za njuno skupno odločitev.
Najtežje je bilo z mamo
Ob naključnih pripombah zna Petra danes zamahniti z roko. Težje je bilo sprejeti mamino razočaranje. Ta si je predstavljala, da bo nekoč pomagala pri varstvu in izbirala darila za vnuke.
"Razumem, da si je želela drugače. Tudi meni ni vseeno, da je žalostna. Ampak otroka ne morem imeti zato, da nekdo drug ne bo razočaran," nam jasno pove Petra, ki priznava, da sta z mamo na to tematiko potrebovali več pogovorov. Petra ji je povedala, da jo ponavljajoče se pripombe oddaljujejo od nje. Želi si, da bi jo mama spraševala tudi o stvareh, ki so v njenem življenju dejansko prisotne: o partnerju, delu, načrtih in tem, kako se počuti.
Kaj pa, če ji bo nekoč žal?
To vprašanje jo je dolgo spravljalo v stisko, ker je imela občutek, da mora zagotoviti, da nikoli ne bo podvomila. Takšnega zagotovila nima: "Mogoče bom nekoč žalostna ob misli na pot, ki je nisem izbrala. To še ne pomeni, da moram danes izbrati življenje, ki si ga ne želim."
Petra poudarja predvsem to, da od okolice ne pričakuje navdušenja, želi si predvsem, da njena odločitev ne bi bila stalna tema družinskih kosil. Na zadnjem je ob vprašanju o otrocih odgovorila z enim stavkom in nato vprašala očeta, kako napreduje obnova njegove delavnice. Takrat ni dodala opravičila.
Preberite še:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
