»Nebesni kanibalizem«: Venera je morda pogoltnila svojo luno
Astrofiziki iz Kalifornije so predstavili novo teorijo, ki pojasnjuje, zakaj Venera, planet, po velikosti, masi in zgradbi najbolj podoben Zemlji, nima svoje lune. Lahko bi šlo za primer »nebesnega kanibalizma«.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zaradi izjemno počasnega vrtenja Venere okoli lastne osi bi se vsak njen morebitni naravni satelit postopoma spiralno približeval planetu in nazadnje v katastrofalnem trčenju padel nanj.
To je teorija znanstvenikov s Kalifornijske univerze v Riversidu, objavljena v reviji The Astrophysical Journal. Razlikuje se od dosedanjih pojasnil, zakaj Venera kot drugi planet od Sonca nima naravnega satelita.
Luna padla na Venero
»Če je imela luno, kar se je v nekem obdobju verjetno zgodilo, je ni mogla obdržati. V razmeroma kratkem času bi padla na planet,« je za Reuters pojasnil astrofizik Stephen Krane, glavni avtor raziskave.
Računalniški modeli, ki temeljijo na planetarni fiziki in simulacijah gravitacijskega gibanja hipotetičnih Venerinih lun različnih velikosti, kažejo, da bi vse doživela enako usodo. Prej ali slej bi strmoglavile na planet.
Domnevno »požrtje lune« se je najverjetneje zgodilo v prvi milijardi let Venerine zgodovine. Planet je tako kot preostanek Osončja star približno 4,5 milijarde let.
Znanstveniki so doslej domnevali, da Venera, znana tudi kot Zemljina »dvojčica«, bodisi nikoli ni dobila lune bodisi je njen satelit uničilo silovito trčenje z drugim nebesnim telesom.
Odločilna je hitrost vrtenja planeta
Raziskava je pokazala, da je ključni dejavnik hitrost vrtenja planeta okoli njegove osi. Venera za en obrat potrebuje kar 243 zemeljskih dni – nekoliko več časa kot za obhod okoli Sonca. Zemlja se medtem okoli osi zavrti v 24 urah, torej več kot 200-krat hitreje.
Energija, ki jo ustvarja hitrejše vrtenje Zemlje, našo Luno postopoma potiska navzven. Ta se zato od Zemlje oddaljuje približno štiri centimetre na leto. Premikanje so natančno izmerili z ogledali, ki so jih astronavti odprave Apollo 11 leta 1969 pustili na Luninem površju.
Pri Veneri bi zaradi počasnega vrtenja potekal obraten proces: luna bi izgubljala orbitalno energijo, se približevala planetu in nazadnje trčila vanj.
Peklenska Zemljina dvojčica
Venera je za Soncem in Luno tretje najsvetlejše telo na našem nebu. Pomembna je tudi za znanstvenike, ki želijo bolje razumeti Zemljino preteklost in morebitno prihodnost.
Po kamniti sestavi je podobna Zemlji, vendar nekoliko manjša. Obdaja jo gosta in strupena atmosfera, ki je povzročila nenadzorovan učinek tople grede. Temperatura na površju dosega približno 471 stopinj Celzija, kar je dovolj, da bi se stalil svinec.
Čeprav ni dokazov, da je Venerina luna res obstajala, se Kraneu zdi malo verjetno, da bi se planet v zgodnjem obdobju izognil trčenju z drugim protoplanetom. Prav takšen trk naj bi po najbolj razširjeni teoriji ustvaril Zemljino Luno.
Telesa trkala drugo ob drugo
Notranji del mladega Osončja je bil poln velikih kamnitih teles, ki so drvela skozi vesolje in trkala drugo ob drugo. Ker je Venera bližje Soncu, je verjetno doživela celo več udarcev kot Zemlja.
Znanstveniki želijo dodatne skrivnosti Venere razkriti z Nasinima prihodnjima misijama DAVINCI+ in VERITAS, katerih izstrelitev je predvidena konec tega desetletja ali v začetku 30. let. Misiji bosta proučevali ozračje in geološke značilnosti planeta.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
