Katoliška Cerkev 2. februarja praznuje svečnico, praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajajo štirideset dni po božiču. Svečnica je dan, ko sta mati Marija in Jožef odnesla novorojenega sina Jezusa v tempelj v Jeruzalemu in se zahvalila Bogu. Praznik je dobil ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljajo sveče.

V ljudskih običajih in cerkvenem obredju so v uporabi različne sveče, od tiste največje velikonočne do manjših na oltarjih, od krstne, obhajilne do mrliške sveče doma, od tistih, ki jih prižigamo pred milostnimi podobami do sveč mrtvim v spomin. Vse so simbol našim prošnjam. Sveči, blagoslovljeni na svečnico, se pripisuje posebno moč, ljudje jo zato imajo doma spravljeno in vedno pri roki, da jo prižgejo pri umirajočem. Nekateri prižgejo to svečo tudi ob hudi uri, da bi sveti plamen odgnal grozeče oblake, odvrnil strelo in točo, prižgejo jo tudi ob nevarnosti poplave.

Svečnica je bila v starih časih prvi večji praznik na pragu pomladi. Takrat so kmetje že začeli opazovati, koliko časa bo zima še trajala, kar se izraža v pregovorih: "Če na svečnico prej od sveče kane kot od strehe, se še mraz naredi" in "Če je na svečnico lepo, jo medved nazaj v brlog pomakne".

Jutri, 3. februarja, pa goduje sv. Blaž, škof in mučenec, ki je zavetnik zoper bolezni v grlu in spada tudi med 14 pomočnikov v sili. Sprva so si verniki na njegov god sami pokladali na vrat sveče, blagoslovljene na svečnico. Ljudsko šego pa je Cerkev sprejela v svoj obrednik. Tako duhovnik na Blaževo po maši podeljuje vernikom Blažev blagoslov, Blažev ''žegen'' in jim ob tem podrži dvoje prekrižanih sveč pri vratu.