Pred 100 leti umrla Zofka Kveder: Ženska, ki je prehitela svoj čas
Na današnji dan, 21. novembra 1926, je umrla Zofka Kveder, ena najpogumnejših in najpomembnejših žensk slovenske kulturne zgodovine.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Sto let po njeni smrti Zofka Kveder (1878–1926) ostaja presenetljivo sodobna. Opozarjala je na nasilje nad ženskami, družbene neenakosti, ekonomsko odvisnost in predsodke, s katerimi so se srečevale ženske, ki niso želele živeti po ustaljenih pravilih. Odpirala je vprašanja, o katerih se je takrat raje molčalo, in zahtevala pravice, ki jih danes pogosto razumemo kot samoumevne.
Prestopala meje
Bila je ena prvih slovenskih poklicnih pisateljic, pionirka ženskega gibanja in ženska, ki je s svojim življenjem dokazovala, da je mogoče prestopiti meje, ki jih postavlja družba. A njena zgodba ni zgolj zgodba o uspehu in emancipaciji. Je tudi pripoved o revščini, osamljenosti, materinstvu, družinskih stiskah in nenehnem iskanju prostora, kjer bi lahko živela in ustvarjala svobodno.
Ob stoletnici njene smrti je izšla tudi biografija Pogum za lepoto in senco, ki sta jo pripravili Katja Mihurko in Vladka Tucovič Sturman. Z novimi vpogledi v njeno življenje in ohranjenimi družinskimi pismi osvetljuje tako njeno javno delovanje kot njeno zasebno, precej bolj ranljivo podobo.
Od dekleta brez premoženja do samostojne pisateljice
Življenjska pot Zofke Kveder je bila vse prej kot običajna. Vodila jo je od Kočevja in Ljubljane prek Trsta in Švice do Prage, nazadnje pa v Zagreb, kjer je preživela zadnja leta življenja. V času, ko je bilo za žensko skoraj samoumevno, da bo predvsem žena, mati in gospodinja, je vztrajala pri pravici do izobrazbe, dela, lastnega zaslužka in ustvarjalne svobode.
Njeni začetki niso bili lahki. Brez ustrezne formalne izobrazbe in z zelo skromnimi prihodki si je morala sama izboriti mesto v svetu, ki ženskam ni ponujal veliko možnosti. Kljub temu je začela objavljati literarna besedila in se kmalu uveljavila kot ena najpomembnejših slovenskih avtoric svojega časa. Sodelovala je tudi z revijo Slovenka, ki je imela pomembno vlogo pri uveljavljanju ženskega ustvarjanja.
Kot je poudarila literarna zgodovinarka Katja Mihurko, je Kvedrova pripadala generaciji tako imenovanih novih žensk. To so bile ženske, ki niso več sprejemale tradicionalnih omejitev, temveč so zahtevale možnost, da same odločajo o svojem življenju.
Moški so jo občudovali zasebno, javno pa kritizirali
Zofka Kveder je bila za svoj čas pogosto preveč neposredna, preveč samostojna in preveč drzna. Posebej zanimivi so bili njeni odnosi z moškimi literarnimi sodobniki.
Nekateri pisatelji in kritiki so njeno nadarjenost v zasebnih pogovorih priznavali, v javnosti pa so bili do njenega dela precej ostrejši. Razlog so bile pogosto teme, ki jih je obravnavala. Pisala je o nasilju nad ženskami, neenakosti med spoloma, zakonskih odnosih in drugih vprašanjih, ki jih je takratna družba raje zamolčala. Nekateri kritiki so ji očitali pretiravanje in celo trdili, da nasilje nad ženskami, kakršno je opisovala, ni tako razširjeno.
Prav v tem pa je bila njena posebnost. Ni se zadovoljila z idealiziranimi podobami žensk, temveč je pisala o njihovem resničnem življenju, trpljenju, željah in prizadevanjih za svobodo.
Poleg literarnega ustvarjanja je delovala kot novinarka, urednica, kulturna posrednica in mentorica mlajšim avtorjem. S svojim delom je povezovala slovenski, češki in hrvaški kulturni prostor.
Ženske so si pomagale, ker so razumele druga drugo
Pomembno vlogo v njenem življenju je imela mreža prijateljstev z drugimi pisateljicami in izobraženimi ženskami. Na prelomu 19. in 20. stoletja so se avtorice med seboj močno podpirale. Dopisovale so si, izmenjevale izkušnje, si pomagale pri objavah in druga drugo spodbujale k ustvarjanju. Ta mreža je segala daleč čez slovenske meje, v širši srednjeevropski kulturni prostor.
Razumevanje drugih žensk je bilo za Zofko Kveder dragoceno, saj so se njene sodobnice srečevale s podobnimi predsodki, omejitvami in težavami pri uveljavljanju v javnem življenju. Njeno življenje zato ni bilo le literarna zgodba. Bilo je tudi nenehno prizadevanje, da bi ženske dobile svoj glas in prostor v družbi.
Za odločno žensko se je skrivala ranljiva mati
Čeprav je v javnosti nastopala kot odločna zagovornica ženske samostojnosti, je bilo njeno zasebno življenje precej bolj zapleteno.
Poseben vpogled vanj ponuja dopisovanje z najstarejšo hčerjo Vladimiro Jelovšek, ki so jo doma klicali Vladoša. Pisma so nastajala v obdobju, ko je bila Vladimira zaradi šolanja ločena od matere in je živela v ljubljanskem internatu Mladika.
V njih lahko spremljamo odraščanje dekleta od približno dvanajstega do devetnajstega leta, pa tudi zapleten odnos med materjo in hčerjo.
Pisma razkrivajo njuna nesoglasja, hrepenenje po bližini, vzgojna vprašanja, materine skrbi in hčerino vse večjo željo po samostojnosti. Ločeno življenje je vplivalo na njun odnos, saj sta morali marsikaj, kar bi si sicer povedali osebno, zapisati na papir.
Zofka Kveder je tudi pri vzgoji zagovarjala načela, za katera se je borila v javnem življenju. Hčerke je spodbujala k samozavesti, samostojnemu razmišljanju in zaupanju vase. Za Vladošo je želela, da si življenje oblikuje sama in ne dovoli, da bi o njeni prihodnosti odločali drugi.
Toda tudi Vladimira ni bila vedno pripravljena sprejeti materinih nasvetov. Iz deklice je odraščala v mlado žensko, ki je želela sama odločati o svojih odnosih in življenju.
Tako se je Zofka Kveder znašla pred protislovjem, ki ga poznajo številne matere: hčer je učila samostojnosti, nato pa se je morala tudi sama naučiti sprejeti njeno neodvisnost.
Pisma razkrivajo še drugo plat njene osebnosti. Kljub javni odločnosti in ustvarjalni moči je bila pogosto utrujena, zaskrbljena in obremenjena z družinskimi težavami. Njena najstarejša hči je včasih celo prevzemala vlogo odraslega ter poskušala mater pomiriti in ji obljubljala pomoč.
Živela je med različnimi jeziki in kulturami
Zofka Kveder ni bila pomembna le za slovensko književnost. Bila je večjezična avtorica, ki se je gibala med različnimi mesti in kulturami ter povezovala ljudi in ustvarjalce.
Po preselitvi v Zagreb je v družinskem krogu govorila hrvaško. V tem jeziku je nastala tudi večina pisem hčeri Vladimiri. Njeno življenje je bilo prepleteno s slovenskim, češkim in hrvaškim kulturnim prostorom, kar je bilo za žensko njenega časa še posebno izjemno.
Zanimiva je tudi povezava njene družine s Srečkom Kosovelom, čigar stoletnico smrti prav tako zaznamujemo letos. Vladimira Jelovšek je poznala Kosovelovo sestro Karmelo in jo obiskala v Tomaju. O tem priča ohranjena razglednica, na kateri je označila celo okno oziroma sobo, kjer je med obiskom spala. Ali sta se Zofka Kveder in Srečko Kosovel osebno poznala, ni mogoče zanesljivo potrditi.
Sto let pozneje njena vprašanja ostajajo aktualna
Zofka Kveder je ustvarjala v času, ko so bile ženske v javnem in literarnem življenju pogosto potisnjene na rob. Kljub temu je postala pisateljica, urednica in kulturna posrednica, ki je povezovala različne jezike, mesta in ustvarjalce.
Bila je tudi mati, ki je želela svojim hčeram omogočiti drugačno prihodnost, kot jo je imela sama.
Sto let po njeni smrti njeno življenje odpira vprašanja, ki so še vedno aktualna: kako uskladiti ustvarjalnost in materinstvo, koliko svobode ima ženska pri odločanju o svojem življenju in kakšno ceno mora včasih plačati za neodvisnost.
Zofka Kveder zato ostaja veliko več kot pomembno ime iz zgodovine slovenske književnosti. Je ženska, ki je s svojim pogumom, protislovji in osebnimi stiskami presegla svoj čas, njena zgodba pa še danes opozarja, da svoboda in samostojnost nista bili nikoli samoumevni.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.