Slovenija bo EU plačevala precej več: koliko denarja pa bo za to prejela?
Slovensko letno vplačilo v proračun EU naj bi z okoli 750 milijonov naraslo na 1,35 milijarde evrov. Več denarja bo treba pridobiti v konkurenci z drugimi državami.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slovenski prispevek v evropski proračun naj bi se po letu 2027 občutno povečal. Povprečno letno vplačilo naj bi z okoli 750 milijonov evrov naraslo na približno 1,35 milijarde, v sedmih letih pa naj bi Slovenija v evropsko blagajno prispevala okoli devet milijard evrov.
Toda višji račun je le prvi del spremembe. Spreminjal se bo tudi način, kako bo evropski denar prihajal nazaj.
Slovenija je bila od vstopa v Evropsko unijo neto prejemnica evropskega proračuna. V državo je praviloma prišlo več denarja, kot ga je vanj vplačala. Evropska sredstva so bila zato dolgo predvsem vprašanje črpanja: koliko je Sloveniji dodeljenega, kam bo denar usmerila in ali ga bo pravočasno porabila.
Po letu 2027 bo pomembnejše še nekaj drugega: koliko denarja bo Slovenija sploh sposobna pridobiti v konkurenci z drugimi državami, podjetji, univerzami in raziskovalnimi ustanovami.
V strateških izhodiščih za pripravo programov prihodnjega večletnega finančnega okvira država sama opozarja, da ohranitev položaja neto prejemnice ne bo več samoumevna.
Letno vplačilo naj bi se povečalo za okoli 80 odstotkov
Po sedanjih projekcijah bo Slovenija med letoma 2028 in 2034 v evropski proračun vplačala okoli devet milijard evrov.
Povprečno letno vplačilo naj bi znašalo približno 1,35 milijarde evrov. Za sedanje finančno obdobje država navaja povprečje okoli 750 milijonov evrov.
To pomeni približno 80-odstotno povečanje.
Devet milijard evrov je za zdaj projekcija, saj pogajanja o prihodnjem evropskem proračunu še niso končana.
Razlogov za višji prispevek je več. Evropski proračun naj bi bil večji, Unija želi več denarja nameniti konkurenčnosti, tehnologiji, obrambi in drugim skupnim politikam, hkrati pa bo od leta 2028 začela občutneje odplačevati dolg, s katerim je financirala program NextGenerationEU.
Evropska komisija za odplačevanje glavnice in obresti tega dolga v prihodnjem sedemletnem obdobju predvideva okoli 168 milijard evrov oziroma približno 24 milijard na leto.
Kolikšen del tega bremena bodo na koncu neposredno nosile članice, bo odvisno tudi od pogajanj o novih lastnih virih EU. Komisija med drugim predlaga dodatne prihodke iz sistema trgovanja z emisijami, ogljičnega mehanizma na mejah, elektronskih odpadkov, tobačnih trošarin in prispevka velikih družb.
Slovenija je doslej prejemala več, kot je vplačala
Višina vplačila še ne pove, ali bo Slovenija z evropskim proračunom v plusu ali minusu.
Leta 2025 je v evropski proračun vplačala približno 720 milijonov evrov, v državni proračun pa je iz evropskih virov prejela okoli 1,24 milijarde evrov. Razlika je znašala približno 519 milijonov evrov v korist Slovenije.
Toda današnjega presežka ni mogoče preprosto preslikati v obdobje po letu 2027.
Del sedanjih prilivov predstavljajo sredstva Mehanizma za okrevanje in odpornost, ki je nastal po pandemiji in se izteka. Poleg tega državni proračun ne zajame nujno vsega evropskega denarja, ki pride v Slovenijo.
Pri centraliziranih programih lahko sredstva neposredno prejmejo podjetja, univerze, raziskovalni inštituti in druge ustanove. Prav pri takšnih programih bo prihodnji slovenski izkupiček veliko težje napovedati vnaprej.
Zagotovljenih naj bi bilo približno 5,4 milijarde evrov
Vladni dokument ob približno devetih milijardah predvidenih slovenskih vplačil navaja še eno pomembno številko.
Sloveniji naj bi bilo v programih z nacionalno ovojnico na voljo okoli 5,4 milijarde evrov.
To ne pomeni, da bo Slovenija v EU vplačala devet milijard in od tam prejela le 5,4 milijarde.
Gre za del evropskega proračuna, pri katerem bo imela Slovenija po sedanjem predlogu vnaprej določen delež. Vanj naj bi bili združeni kohezijska politika, skupna kmetijska politika, ribištvo, del sredstev za notranje zadeve in Socialni sklad za podnebje.
Najmanj 1,7 milijarde evrov naj bi bilo rezerviranih za manj razvito kohezijsko regijo Vzhodna Slovenija, približno 1,3 milijarde za skupno kmetijsko politiko, po okoli 300 milijonov pa za notranje zadeve in Socialni sklad za podnebje.
Po sedanjem predlogu je skupna nacionalna alokacija približno pet odstotkov nižja kot v obdobju 2021–2027.
Ključna razlika je drugje: poleg teh 5,4 milijarde evrov bo lahko Slovenija dobila še denar iz velikih evropskih programov, pri katerih njen delež ni določen vnaprej.
Prav pri drugi skupini programov bo mogoče šele naknadno videti, koliko denarja je Slovenija dejansko osvojila.
Včasih je bila nacionalna ovojnica precej bolj vidna
Premik je lažje razumeti ob pogledu na pretekle finančne perspektive.
V obdobju 2007–2013 je imela Slovenija samo iz kohezijske politike na voljo približno 4,2 milijarde evrov. V obdobju 2014–2020 je osnovna kohezijska ovojnica znašala nekaj več kot tri milijarde, v sedanji perspektivi 2021–2027 pa okoli 3,2 milijarde evrov.
Primerjava ni povsem neposredna, saj so se skozi leta spreminjali programi, pravila in področja financiranja. Pokaže pa, kako pomembna so bila za Slovenijo sredstva, ki so bila državi določena vnaprej.
Po letu 2027 kohezija ne izginja. Spreminja se njena organizacija.
Sedanje ločene programe za kohezijo, kmetijstvo, ribištvo, migracije, varnost in nekatere druge politike naj bi združil en nacionalni in regionalni partnerski načrt.
Ob njem pa bodo stali precej večji evropski skladi, pri katerih nacionalnega deleža ne bo.
Več kot 300 milijard brez slovenske ovojnice
Največji primer je novi Evropski sklad za konkurenčnost.
Po sedanjem predlogu naj bi razpolagal z okoli 307 milijardami evrov. Denar bo namenjen čistim tehnologijam in razogljičenju, digitalizaciji, zdravju in biotehnologiji ter obrambi, varnosti in vesolju.
Toda Slovenija iz tega sklada ne bo prejela vnaprej določenega zneska.
Slovensko podjetje bo moralo s projektom konkurirati podjetjem in drugim prijaviteljem iz preostale Evrope. Nacionalnost sama po sebi ne bo prinašala zagotovljenega deleža.
V strateških izhodiščih zato država poudarja kakovost, konkurenčnost in prebojnost projektov.
Kako se Slovenija znajde v takšnem sistemu, že kaže program Obzorje Evropa.
Slovenija pri raziskovalnih razpisih zna biti konkurenčna
Slovenski prijavitelji so v prvih štirih letih programa Obzorje Evropa pridobili 354,1 milijona evrov.
To pomeni povprečno 88,5 milijona evrov na leto. V prejšnjem programu Obzorje 2020 je bilo letno povprečje približno 54 milijonov evrov.
Povečanje je skoraj 64-odstotno.
Do konca leta 2024 so slovenski prijavitelji podpisali pogodbe za 730 projektov, Slovenija pa je bila po pridobljenih sredstvih na prebivalca deveta med članicami EU.
Po podatkih iz maja 2024 je bilo uspešnih 21,69 odstotka slovenskih prijav. Na ravni celotnega programa je bila konkurenca pozneje še ostrejša: leta 2025 je bilo uspešnih približno 14 odstotkov predlogov oziroma približno vsak sedmi.
Podatka zaradi različnih časovnih obdobij nista neposredno primerljiva, kažeta pa, da se bo velik del evropskega denarja delil v okolju, kjer je zavrnitev večine prijav normalna.
Za Slovenijo je pomembno, da v takšnih programih ne začenja z ničle. Ima raziskovalne ustanove, podjetja in univerze, ki so že dokazali, da lahko na evropskih razpisih uspejo.
Po letu 2027 bo podobna sposobnost pomembna na precej širšem področju.
Tudi dodeljenega denarja ne bo mogoče porabljati počasi
Druga sprememba zadeva denar, ki bo Sloveniji že namenjen. Evropska komisija želi izplačila tesneje povezati z doseženimi mejniki in rezultati, predlagan pa je tudi prehod s sedanjega pravila n+3 na pravilo n+1.
To bi državam pustilo precej manj časa za izvedbo projektov.
Sedanji sistem dopušča, da se začetne zamude pri projektih deloma nadomestijo pozneje. Po novem naj bi bilo treba letne obveznosti pokriti s predplačili oziroma zahtevki za plačilo že do konca naslednjega leta.
Slovenska strateška izhodišča zato opozarjajo, da bo manj prostora za popravljanje zamud, slabo pripravljeni projekti pa bodo hitreje pomenili tudi tveganje izgube že dodeljenih sredstev.
Slovenija bo tako hkrati igrala dve različni igri. Pri nacionalni ovojnici bo odločilna hitra in kakovostna izvedba. Pri centraliziranih programih bo treba denar najprej osvojiti.
Vlada se pripravlja na nov sistem
Vlada za pripravo prihodnjega finančnega obdobja predvideva dve delovni skupini.
Prvo naj bi vodil predsednik vlade, v njej pa bodo ministri resorjev, povezanih s prihodnjimi evropskimi programi. Druga, pod vodstvom ministrstva za kohezijo, bo pripravljala nacionalni in regionalni partnerski načrt ter naj bi se sestajala vsak teden.
Še letos naj bi država določila strateške podlage ter začela pripravljati izvedbeno strukturo in informacijske sisteme. Leta 2027 naj bi sledilo podrobno programiranje in usklajevanje z Evropsko komisijo.
Pri konkurenčnih programih je naloga manj administrativna in bolj vsebinska. Država v izhodiščih govori o krepitvi projektnih in administrativnih zmogljivosti slovenskih prijaviteljev, posebej na področjih okolja, narave, voda, krožnega gospodarstva in podnebnih politik.
Za raziskovalne razpise takšna infrastruktura že obstaja. Slovenija ima mrežo nacionalnih kontaktnih točk za Obzorje Evropa, prijaviteljem so na voljo svetovanje, informativni dogodki in pomoč pri vključevanju v evropske konzorcije.
Podobne sposobnosti bodo v prihodnjem obdobju potrebne tudi tam, kjer so se doslej projekti v večji meri zanašali na nacionalno dodeljene evropske ovojnice.
Uspešnosti Slovenije zato ne bo več mogoče meriti predvsem z odstotkom počrpanega denarja iz nacionalne ovojnice. Del rezultata bo odvisen tudi od tega, koliko bodo slovenska podjetja, raziskovalci, univerze in druge ustanove pridobili na skupnih evropskih razpisih.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
