Šole ne dohajajo več: NPZ razkriva velike težave slovenskih učencev
Nacionalno preverjanje znanja razkriva globoko stisko. Ko javni šolski sistem odpove, starši in otroci z učnimi težavami pogosto ostanejo popolnoma sami.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V teh dneh, ko po slovenskih osnovnih šolah poteka nacionalno preverjanje znanja (NPZ), se v številnih družinah sproži alarm. V tednih okoli preverjanja se namreč najbolj neizprosen in jasno razkrije, koliko otrok v resnici komaj še dohaja tempo šolskega sistema.
Pri mnogih se šele zdaj do konca pokažejo globoke učne vrzeli, kar sproža panično iskanje dodatne pomoči. To dogajanje načenja precej širše vprašanje: je otrok z učnimi težavami danes dejansko več, ali jih zgolj bolje prepoznamo, in ali javni šolski sistem sploh še zmore dohajati njihove potrebe?
Statistika potrjuje alarmantno stanje na terenu
Da pritisk na učence, starše in pedagoške delavce narašča, neizpodbitno potrjuje uradna državna statistika. Po podatkih Statističnega urada RS (SURS) je v preteklem šolskem letu v osnovnih šolah kar 20.534 otrok z odločbo o usmeritvi, kar predstavlja natanko 10 odstotkov vseh šoloobveznih otrok.
Za primerjavo, v šolskem letu 2016/17 je bilo takšnih otrok 11.598 (okoli 6,5 odstotka vseh učencev), kar pomeni skorajšnjo podvojitev v manj kot desetletju. Ob tem je kar 84 odstotkov teh otrok vključenih v redne programe.
Ta skokovit porast spremlja še en, strokovno izjemno skrb vzbujajoč trend pri celotni generaciji: padec temeljnih pismenosti.
Raziskava PIRLS 2021 je pri slovenskih četrtošolcih zabeležila drastičen upad bralne pismenosti za 22 točk v primerjavi z letom 2016, kar je bil eden največjih padcev med sodelujočimi državami, takoj za Južno Afriko in Azerbajdžanom.
Podobno alarmantna je raziskava PISA 2022, ki je pri slovenskih petnajstletnikih zaznala padec na vseh treh ključnih področjih – bralni, matematični in naravoslovni pismenosti.
Iskanje rešitev pet pred dvanajsto
Kje se te suhoparne številke najbolj živo odražajo? Na trgu zasebnih inštrukcij in v vsakodnevnih stiskah šolnikov. Da bi dobili pristen vpogled v drobovje sistema, smo zbrali pričevanja tistih, ki so z učenci v neposrednem stiku.
Vsi sogovorniki, tako učitelji kot inštruktorji, so zaradi izogibanja konfliktom z vodstvi šol in starši želeli ostati anonimni, zato so njihova imena v nadaljevanju spremenjena.
Zasebni inštruktorji po Sloveniji opažajo, da se povpraševanje v obdobju izpitov poveča tudi do petkrat. Pri srednješolcih naval pričakujejo pred maturitetnimi in popravnimi izpiti, pri osnovnošolcih pa se je največji porast pri iskanju pomoči pojavil prav zdaj, pred nacionalnim preverjanjem znanja. Največ povpraševanja starši izkazujejo pri slovenščini, matematiki in drugih naravoslovnih predmetih.
Maja, ki poučuje matematiko, opozarja na problem izrazito reaktivnega ukrepanja. »Vse več je dela tik pred samimi izpiti in, čeprav damo vse od sebe, je pogosto prepozno,« ugotavlja.
Starši po njenih izkušnjah pogosto sprožijo alarm tik pred preverjanjem znanja, včasih le dan ali dva prej, ko kognitivnih primanjkljajev pri predmetu s strogo hierarhično zgradbo preprosto ni več mogoče sanirati.
Podobno stisko opaža Katja, ki poučuje slovenščino. »Vse več staršev in otrok se na nas obrne, ker zaradi učnih težav vse teže sledijo pouku, zato potrebujejo dodatne razlage,« pojasnjuje stanje na terenu. »Za te otroke je težko slediti ostalim učencem v razredu, snovi je veliko in učitelji si ne morejo vzeti časa, da to razložijo tudi njim.«
Katja med najpogostejšimi izzivi posebej izpostavlja disleksijo in motnje pozornosti. Zavod RS za šolstvo (ZRSŠ) to potrjuje, saj uradni podatki kažejo, da med usmerjenimi otroki z odločbo največjo skupino predstavljajo prav učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, kot so disleksija, diskalkulija in težave z izvršilnimi funkcijami.
Ujeti med pričakovanji staršev in kadrovsko stisko
Krivde pa ne gre zvračati zgolj na preobčutljive starše. Šolski sistem se lomi pod lastno težo, kar ustvarja občutek nemoči pri pedagoških delavcih.
Janez, inštruktor z dolgoletnimi izkušnjami, situacijo ocenjuje zelo kritično: »Pogosto imam občutek, da je šolski sistem na take otroke pozabil.« Dodaja, da so ustanove postale izrazito netolerantne do individualnih odstopanj: »Kolikor je nekdo malo drugačen, lahko tudi bolj zadržan, ali ne zdrži pritiska, ga sistem hitro kaznuje.«
Na koncu opozori tudi na kadrovsko podhranjenost: »Premalo nas je, glede na to, koliko otrok potrebuje pomoč.« Tudi nacionalna evalvacijska študija iz leta 2023 ugotavlja, da implementacija pomoči na šolah močno peša prav zaradi kroničnega pomanjkanja specialnih pedagogov, logopedov in šolskih psihologov.
Svoj delež k hiperkompetitivnemu ozračju dodajajo odrasli. Martina, učiteljica zgodovine in geografije, opozarja na fenomen družbene tekmovalnosti: »Starši imajo velika pričakovanja do svojih otrok, saj tekmujejo tudi z ostalimi starši.« Učitelji so v tem sistemu ujeti v sredino.
Dejan, učitelj matematike, s samokritičnostjo priznava strukturirano nemoč: »Pritisk je velik tudi zaradi nas učiteljev, saj je snovi veliko, ki pa jo moramo otrokom predstaviti v omejenem času.« Časovna stiska in obsežen učni načrt učitelje silita v frontalni pouk. »Sicer obstajajo dodatne ure za otroke, a ti pridejo le redko, dokler ni prepozno,« pojasnjuje Dejan.
Otroci se pomoči pogosto izogibajo zaradi strahu pred vrstniki: »Pritisk se nato še poveča, saj znajo manj kot sošolci, ti pa to radi poudarijo,« še poudari učitelj matematike.
Lahko umetna inteligenca nadomesti učitelja?
Kot odgovor na te sistemske vrzeli in nedostopnost dragih zasebnih inštrukcij se je pospešeno razvil trg izobraževalnih tehnologij. Pri matematiki so se pojavila napredna spletna orodja z umetno inteligenco, ki učencem pomagajo z razlagami snovi.
Čeprav takšna orodja ponujajo pomembno podporo pri demokratizaciji znanja, specialni pedagogi opozarjajo na njihove omejitve.
Navadno so namreč primerna predvsem za nekoga, ki snov izhodiščno že razume in zmore ohranjati samoregulacijo. Umetna inteligenca žal ne zmore nadomestiti pristnega človeškega stika in psihološke empatije, ki sta nujna pri delu z otrokom s hudo disleksijo ali motnjo pozornosti.
Ker število otrok z ugotovljenimi posebnimi potrebami narašča, se posledično in nujno povečuje tudi potreba po dodatni, živi in strokovno usposobljeni individualni pomoči.
NPZ kot ogledalo šolskega sistema
Čas nacionalnega preverjanja znanja tako ostaja kruto ogledalo celotne družbe. Pokaže namreč tragične posledice pavšalno izpeljane inkluzije in popolne preobremenjenosti pedagoškega kadra. Dokler država ne bo zagotovila ustreznih kadrovskih ter prostorskih kapacitet in dokler šolski aparat ne bo omogočil časa za organsko usvajanje znanja, bo nevaren razkorak med pričakovanji in zmožnostmi prihajajočih generacij še naprej naraščal.
NPZ zato ne bi smel biti zgolj trenutek poznega spoznanja, temveč jasen opomin, da morajo otroci in učitelji podporo prejeti bistveno prej, preden se šolski izzivi spremenijo v nerešljive stiske.
Ustavna obljuba o brezplačnem in vsem dostopnem javnem šolstvu ob teh stiskah zveni kot utopija. Za otroke z učnimi težavami osnovna šola namreč že dolgo ni več zares dostopna, za njihove starše pa še zdaleč ne brezplačna.
Ker izčrpan šolski sistem preprosto ne zmore zagotoviti strokovne podpore, ki jo ti učenci nujno potrebujejo za preživetje v razredu, država svoj dolg tiho prevali na družine.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
