V slovenskih rekah našli večne kemikalije: kje so vode najbolj onesnažene?
Voda je lahko bistra, v ribah pa se kopičijo nevarne snovi. Nova ocena Arsa razkriva onesnaženje rek, morja in podzemnih voda v Sloveniji.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slovenske reke so lahko na pogled povsem čiste, vendar se v vodi in organizmih, ki živijo v njej, kopičijo nevarne snovi. Nekatere izvirajo iz industrije in kmetijstva, druge nastajajo pri zgorevanju goriv. Posebno težavo predstavljajo kemikalije, ki se v naravi razgrajujejo izjemno počasi.
Agencija RS za okolje (Arso) je 2. novembra objavila novo oceno kemijskega stanja slovenskih voda za obdobje od leta 2019 do 2024.
Pri neposrednih meritvah vode je slabo kemijsko stanje doseglo šest od 155 vodnih teles površinskih voda. Ko Arso upošteva še onesnaževala, ki se kopičijo v organizmih, pa slabo oceno prejme prav vseh 155 vodnih teles. Razlika je povezana predvsem z dvema zelo razširjenima skupinama onesnaževal, živim srebrom in bromiranimi zaviralci gorenja.
Kje so slovenske vode najbolj obremenjene?
Med območji, kjer meritve kažejo preseganje okoljskih standardov, izstopajo posamezni odseki Save, Pake, Hudinje in Krke ter dve vodni telesi slovenskega morja.
Na Savi med Mavčičami in Medvodami, Paki med Velenjem in Skornim ter Hudinji med Novo Cerkvijo in sotočjem z Voglajno je Arso ugotovil preseganje standarda za benzo(a)piren.
Gre za rakotvorno spojino, ki nastaja predvsem pri nepopolnem zgorevanju lesa, premoga in drugih organskih snovi. V okolje jo sproščajo kurišča, promet in industrijski procesi, v vodotoke pa lahko prehaja s padavinami. Arso konkretnih povzročiteljev na omenjenih odsekih ne določa.
Drugačno težavo so ugotovili na Krki med Otočcem in Brežicami, kjer koncentracija perfluorooktansulfonske kisline oziroma PFOS presega okoljski standard.
PFOS spada med tako imenovane večne kemikalije oziroma PFAS. Gre za sintetične spojine, ki so jih uporabljali v gasilnih penah, zaščitnih premazih, tekstilu in številnih industrijskih izdelkih. Nekatere v naravi vztrajajo desetletja, zato lahko onesnaženje ostane prisotno še dolgo po prenehanju njihove uporabe.
Raziskovalec dr. Zongsu Wei z danske univerze v Aarhusu je za Evropsko agencijo za okolje (EEA) opozoril, da odstranjevanje PFAS iz vode ni preprosto. Običajni postopki jih lahko zgolj prenesejo v drug material, ne da bi jih uničili.
Na slovenski obali je Arso slabo kemijsko stanje ugotovil v vodnih telesih Jadransko morje in Lazaret–Ankaran, prav tako zaradi benzo(a)pirena. Preostala štiri ocenjena morska vodna telesa so pri neposrednih meritvah dosegla dobro stanje.
Bela krajina še vedno občuti posledice 40 let starega onesnaženja
Posebno pozornost si zaslužita Krupa in Lahinja, kjer je Arso ugotovil preseganje okoljskih standardov za dioksine in dioksinom podobne spojine v vodnih organizmih. Problematični so predvsem poliklorirani bifenili oziroma PCB.
Njihova prisotnost je povezana z industrijskim onesnaženjem v Semiču. Tovarna kondenzatorjev Iskra je med letoma 1962 in 1985 uporabljala PCB, ki so zaradi izpustov in neustreznega odlaganja odpadkov prehajali v okolje ter onesnažili kraško podzemlje in izvir Krupe.
Čeprav so uporabo teh kemikalij opustili pred desetletji, se PCB še vedno zadržujejo v sedimentih in kopičijo v prehranjevalni verigi.
Na dolgotrajnost težave opozarja tudi raziskava, ki so jo hrvaški in srbski raziskovalci aprila letos objavili v reviji Environments.
Analizirali so 37 rib z 12 lokacij hrvaškega dela Kolpe. Pri 11 ribah, skoraj 30 odstotkih vzorcev, so koncentracije šestih dioksinom podobnih PCB presegle evropsko mejno vrednost za sladkovodne ribe, namenjene prehrani.
Avtorji, med njimi Snježana Herceg Romanić z zagrebškega Inštituta za medicinske raziskave in medicino dela, ugotavljajo, da so koncentracije primerljive z bolj obremenjenimi evropskimi rekami z zgodovino industrijskega onesnaževanja.
Opozarjajo, da bi lahko dolgotrajno in nenadzorovano uživanje rib iz obravnavanega dela Kolpe predstavljalo zdravstveno tveganje, čeprav je bila raziskava zaradi razmeroma majhnega vzorca omejena.
Podzemne vode: največ težav na severovzhodu
Pri podzemnih vodah je Arso med 21 ocenjenimi vodnimi telesi slabo kemijsko stanje ugotovil v Savinjski in Dravski kotlini. V obeh primerih so vzrok previsoke koncentracije nitratov.
Ti v podzemne vode najpogosteje prehajajo iz mineralnih in živinskih gnojil. Kadar rastline ne porabijo vseh hranil, jih padavine izpirajo v vodonosnike. Najbolj izpostavljene so zato ravnine z intenzivnim kmetijstvom.
To je pomembno, saj Slovenija večino pitne vode pridobiva iz podzemnih virov. Po podatkih statističnega urada je leta 2025 iz teh virov, vključno z izviri, izviralo približno 98 odstotkov vode, načrpane za javni vodovod.
Previsoke koncentracije nitratov v pitni vodi lahko predstavljajo tveganje predvsem za dojenčke. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) navaja, da mejna vrednost znaša 50 miligramov na liter.
Nova ocena prinaša tudi izboljšanje. Murska kotlina zdaj dosega dobro kemijsko stanje, v Dravski kotlini pa koncentracije nitratov dolgoročno upadajo, čeprav območje še vedno ne dosega zahtevanih standardov. V Savinjski kotlini statistično značilnega izboljšanja niso zaznali.
Kako onesnažene so slovenske vode v primerjavi z Evropo?
Onesnaženost z obstojnimi kemikalijami ni osamljen slovenski problem. Po poročilu Evropske agencije za okolje Europe's State of Water 2024 je dobro kemijsko stanje dosegalo le 29 odstotkov evropskih površinskih vodnih teles.
Velik del težave predstavljajo živo srebro in bromirani zaviralci gorenja, ki se v naravi razgrajujejo izjemno počasi in kopičijo v organizmih.
Če iz evropske ocene izločimo najbolj razširjena obstojna onesnaževala, delež voda z dobrim kemijskim stanjem naraste na približno 78 odstotkov. V Sloveniji ob izločitvi celotne skupine splošno prisotnih obstojnih in strupenih snovi vseh 155 vodnih teles dosega dobro stanje.
To ne pomeni, da onesnaženja ni, temveč kaže, kako močno nekaj zelo razširjenih kemikalij vpliva na skupno oceno.
Pri podzemnih vodah so razlike med evropskimi državami precejšnje.
Po primerjalnem pregledu fundacije Heinrich Böll v Vodnem atlasu 2025, ki temelji na tretjih evropskih načrtih upravljanja voda, dobrega kemijskega stanja ni dosegalo 1,2 odstotka vodnih teles podzemne vode na Hrvaškem, 2,7 odstotka v Avstriji in 5,6 odstotka v Sloveniji.
V Nemčiji je delež znašal 39,8 odstotka, v Franciji 23,2 odstotka, na Češkem pa 55 odstotkov.
Slovenija je bila tako v tem primerjalnem pregledu med državami z razmeroma ugodnim stanjem podzemnih voda. Pri primerjavi je sicer potrebna previdnost zaradi razlik v obdobjih spremljanja in razmejitvi vodnih teles.
Kemijsko čista reka ni nujno zdrava
Kemijsko stanje je le eden od pokazateljev kakovosti voda. Drugi je ekološko stanje, ki razkriva, kako dobro deluje celoten vodni ekosistem.
Pri tem strokovnjaki spremljajo tudi ribe, vodne nevretenčarje, rastline, hranila in spremembe rečnih strug.
Arso je na strokovnem posvetu junija letos opozoril, da 68 odstotkov slovenskih površinskih vodnih teles ne dosega dobrega ekološkega stanja. Pomemben vzrok so človekovi posegi v rečne struge, bregove in pretoke, ki slabšajo življenjske razmere vodnih organizmov.
Reka lahko torej dosega predpisane koncentracije kemičnih snovi, njen ekosistem pa je zaradi pregrad, regulacij ali spremenjenih pretokov kljub temu prizadet.
Podobno velja za Evropo. Po oceni EEA je dobro ali zelo dobro ekološko stanje dosegalo samo 37 odstotkov evropskih površinskih vodnih teles.
Direktorica EEA Leena Ylä-Mononen je ob predstavitvi poročila opozorila: »Zdravje evropskih voda ni dobro.« Evropski vodni viri se po njenih besedah soočajo z izjemnimi izzivi, zaradi katerih bodo moraledržave okrepiti prizadevanja za njihovo obnovo.
Zakaj so meritve pomembne in ali je voda varna?
Meritve omogočajo spremljanje dolgoročnih sprememb in preverjanje, ali ukrepi za zmanjševanje onesnaževanja delujejo.
Pri tem je pomembno, kaj raziskovalci merijo. Analiza vode pokaže koncentracijo snovi v določenem obdobju, analiza rib pa lahko razkrije onesnaževala, ki se kopičijo več let. Zato lahko reka pri neposredni meritvi dosega dobro kemijsko stanje, v organizmih pa nevarne snovi še vedno presegajo okoljske standarde.
Slabo kemijsko stanje reke ali vodonosnika sicer še ne pomeni, da je voda iz javnega vodovoda neprimerna za pitje. Kakovost pitne vode pristojni nadzorujejo po posebnih zdravstvenih standardih, za kopalne vode pa veljajo druga merila.
Nova analiza tudi ne omogoča razglasitve ene same najbolj onesnažene slovenske reke, saj vodna telesa razvršča glede na preseganje različnih standardov, in ne po enotni lestvici.
Pokaže pa, kje so težave najbolj izrazite in katere obremenitve vztrajajo kljub preteklim ukrepom. Ugotovitve bodo podlaga za načrt upravljanja voda od leta 2028 do 2033.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
