Direktor Zavoda za ribištvo: ''Sava Bohinjka postaja alpski kanal''
Segrevanje rek, množični turizem in človekovi posegi vse bolj ogrožajo slovenske ribje vrste. Matevž Podjed opozarja, da na nekaterih rekah že presegamo meje trajnostnega razvoja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slovenija se rada pohvali z bogastvom rek, kristalno čisto vodo in neokrnjeno naravo. Toda pod gladino se dogajajo spremembe, ki jih večina ljudi ne opazi. Reke se segrevajo, manjši potoki presihajo, ribje vrste izgubljajo življenjski prostor, vse večji pritisk pa predstavljajo tudi turizem, energetika in posegi v vodotoke. »Letošnje poletje nam je pokazalo sliko prihodnosti,« opozarja Matevž Podjed, direktor Zavoda za ribištvo Slovenije, ki je posebej kritičen do dogajanja na Savi Bohinjki in množičnega turizma na Soči.
Gradbena logika ni najboljša
Slovenija se hvali z bogastvom rek in ohranjeno naravo, vendar kako uravnavati razmerje med interesi energetike ali gospodarstva, občin, ki se borijo za poplavne ukrepe, in naravovarstvenimi ukrepi oziroma skrbjo za reke?
To je bistveno vprašanje. To je vprašanje, vredno milijon evrov. Energijo potrebujemo, o tem ni nobenega vprašanja, poplave smo imeli in usklajevati te interese je sila zahtevno. Zaradi tega so ravno ribe pokazatelj, ki nam prvi pove, da se je z vodo nekaj zgodilo.
Ne vidimo, kaj se dogaja z mikroorganizmi, tega s prostim očesom ne vidiš. Če pa se beli trebuščki pokažejo, takoj vemo, da so se pojavile težave.
V Sloveniji imamo težave. Najprej so tukaj podnebne spremembe. Ne moremo si več zatiskati oči. Reke so tiste, ki jih najbolj občutijo, marsikje imamo prekomeren pritisk turizma, imamo energetske interese, ki so legitimni.
Imamo reke, kot je Soča, kjer smo kot država z zglednim upravljanjem zelo pomagali, da si je populacija vidre in nekaterih ptic opomogla. Na drugi strani pa te živali plenijo ribe, ki so tudi zavarovane, recimo soško postrv. Bili smo tik pred tem, da jo izgubimo. Tu smo premalo odzivni.
Kdo pa bi moral ukrepati?
To so vedno medresorske zgodbe. Strokovne podlage so zahtevne, soglasodajalci so zahtevni, presoje vplivov, vse to so zahtevni postopki, ki pri nas trajajo, in mislim, da bi potrebovali manjšo reformo.
Več kot tri leta je že minilo od uničujočih poplav. Kako bi ocenili obnovo rek po poplavah in protipoplavne ukrepe?
Imamo primere vrhunskih praks, imamo pa tudi primere, kjer se ne moremo pohvaliti s sonaravnim urejanjem. Pozivamo odločevalce, da vode tudi popoplavno urejajo sonaravno. Torej da se morfologija rek ne spreminja dramatično. Tam, kjer je bilo pred poplavami v vodi veliko skal, so bili tolmuni, zelo razgibano rečno dno, tam je bilo zagotovo tudi življenje v vodi.
Če reke zabetoniramo, ne moremo pričakovati velike pestrosti. Razumem, da je treba zagotavljati varnost ljudem, kar je na prvem mestu. Opozarjamo le, da ima to svojo ceno.
Bi morali vložiti kakšen evro več v obnovo ali bolje premisliti, kako se lotiti obnove?
Povsod se ne da, a prepričan sem, da bi včasih celo z manj denarja naredili bolje, in da, gradbeniki me bodo kritizirali, zelo toga gradbena logika ni najboljša.
Moram pa reči, da kot družba napredujemo, in da prihaja v tem medsektorskem sodelovanju do dobrih primerov delovanja. Omenim lahko Ljubno ob Savinji, kjer so odlično sodelovali ribiška družina in gradbinci ter naredili primer dobre prakse.
Zavedati se moramo posledic posegov
Tudi podnebne spremembe imajo velike posledice. Leta 2024 so bile slovenske reke v povprečju za 1,1 stopinje Celzija toplejše od dolgoletnega povprečja. Letos je bilo še veliko huje. Kakšne posledice puščajo taka poletja?
Letošnje poletje nam je v roke prineslo stekleno kroglo. Povrhu jo je pobožalo, znotraj pa se je pokazala slika prihodnosti. To se nam bo dogajalo. To ni bila izjema, kar zdaj že vemo.
Posledice?
Segrevanje nam suši vodotoke, tiste male nevidne potoke, kjer smo imeli genski potencial, okoljsko zlatnino. Če se ti potočki posušijo, ni več življenja, kar se je letos marsikje zgodilo. Dolvodno od potokov pa se vode pregrevajo.
Postrvi, lipani in podobno so vrste, ki ne marajo tople vode. Ko se voda pregreva, ribe plavajo navzgor po toku, zdaj pa nimajo kam plavati.
Na drugi strani se dogaja, da toploljubne vrste prihajajo vse višje navzgor po toku. To najbolj nazorno opazujemo na Savi Bohinjki, ki nima samo elementa pregrevanja, ampak še druga okoljska tveganja.
Tu je treba povedati, da se voda iz čistilne naprave v Bohinjski Bistrici izliva neposredno v Savo Bohinjko. Posledice lahko vidimo. Ni treba biti strokovnjak, da opaziš posledice. Kot družba smo za potrebe turizma naredili tudi kolesarsko stezo ob Savi Bohinjki, zaradi katere smo podrli drevesa, ki so reko ščitila. Prvič pred pregrevanjem in drugič pred plenilci, ustvarjala so prijeten habitat za ribe.
Razumem potrebe turizma, standarde pri gradnji čistilne naprave, potrebe po kolesarski stezi, vendar opozarjam, da ima to svojo okoljsko ceno in je dobro, da se je zavedamo.
Katere reke so najbolj ogrožene? Najbrž gre za različne zgodbe?
Na zavodu ocenjujemo, da so naše alpske reke najbolj na udaru. Kraški izviri se še držijo. Tam, kjer so izviri kraški, kot je Unica, Obrh v Loški dolini. Tam, kljub temu da imamo vode malo, je ta še vedno hladna in omogoča ribam preživetje.
Kar se je letos dogajalo na Bohinjki, pa pravzaprav ni več alpska reka. To je alpski kanal. S takim upravljanjem ne moremo več pričakovati, da bomo še vedo imeli domorodne vrste in bo to »eldorado«. Ko bodo izginile ribe, bo ekosistemska veriga prekinjena.
Se da čas zavrteti nazaj in reko rešiti?
Vedno jo je možno povrniti v neko stanje, a velikega interesa ni. Vsakdo, ki vpliva na reko, stoji na položaju, da je svojo zakonsko dolžnost izpolnil. Čistilno napravo imamo, dela menda znotraj zakonskih gabaritov, verjamem, da je tako.
Tudi gradbeno dovoljenje in vse pravice za kolesarsko stezo so bile pridobljene ter je vse legalno.
Poleg tega imamo element turizma, enako kot na Soči. To, kar se na Soči dogaja, po moji oceni presega meje. To ni trajnostni turizem, to ni turizem, ki je skladen s filozofijo oziroma strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma, ki jo je pripravila Slovenska turistična organizacija, ki govori o tem, da smo zeleni, butični, trajnostni. V strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma je jasno napisano, da ne hrepenimo po več, ampak hrepenimo po boljšem. To se v Posočju ne dogaja.
Predstava o ribičih je popolnoma napačna
Uvedli ste strožjo ureditev ribolova na sulca na reki Savi med Ljubljano in Litijo. Zakaj je sulec tako pomemben?
To je ena redkih karizma vrst, je krovni predator. Lahko mu pravimo kar kralj voda. Ta del Save je v evropskem merilu pomemben za preživetje sulca. Na tem območju je najbolj zdrav del reke. Ribe so lahko samo v zdravi, ustrezni, ekološko sprejemljivi reki. Populacija sulca v tem delu Slovenije je samo vzdržna, kar pomeni, da se sama obnavlja, da človeku ni treba ukrepati.
Sodobni športni ribolov vse bolj temelji na načelu ujemi in spusti. So se navade ribičev zelo spremenile?
Predstava o ribiču kot o nekom, ki sedi na stolu, namaka trnek in potem, kar ulovi, vzame in poje, je popolnoma napačna.
Med ribiči je zelo visoka etika. To so izobraženi ljudje, dobro situirani in ljudje z visoko etiko, ki so zelo občutljivi na okoljska tveganja. Dobimo ogromno povratnih informacij. Sporočajo nam: pazite na to, tam je težava, to sem opazil, in seveda so tudi zelo netolerantni do predatorskih vrst na ribe. Zato imamo kompleksne in dobre podatke o tem, kakšne so razmere na rekah. Dobimo fotografijo tako rekoč vsake požrte ribe.
Slovenija naj bi bila obljubljena dežela za ribiče, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Zakaj?
Slovenija ima na zelo majhnem teritoriju izjemno pestrost. Od alpske divjine, kar zgornji deli Soče vendarle še vedno so, si v uri in pol vožnje z avtom na kraških biserih, kot je Unica ali Obrh v Loški dolini. Tudi Savinja je biser iz vidika ribolova.
Ribolovni turizem velja za primer butičnega turizma z visoko dodano vrednostjo. Dovolj izkoristimo ta potencial?
Drži. Ribič, ki pride na Sočo, najprej plača 80 evrov za karto, potem si marsikdo omisli vodnika, ki stane vsaj toliko. Gostje cenijo gastronomijo in kakovostno namestitev. Na dan zapravijo več kot 300 evrov. Sam ne bi niti več govoril o ribiškem turizmu, ampak raje pravim, da je to eden izmed elementov, gradnikov razvoja podeželja. In v Sloveniji svojih naravnih virov marsikje ne znamo kapitalizirati. Od ustrezne, premišljene, trajnostne rabe naravnih virov, naravne dediščine je odvisno zdravje našega podeželja. Najprej kmetijstvo seveda, nato preostale storitve kot dopolnilne dejavnosti.
Ena izmed nalog zavoda je tudi nadzor. Se pogosto dogaja, da ljudje na črno lovijo ribe?
Letos beležimo precej krivolova, tudi na Soči, kjer ob večerih ribiške palice kar »žvižgajo«. Meni je najbolj zanimivo to, da so večinoma to ljudje s severa ali iz centralnega dela Evrope, ki jih kot goste zelo malikujemo in cenimo. Tukaj pa se obnašajo malo po domače. Preveč po domače.
Naravni viri v Sloveniji so še vedno odlični
Ena izmed prioritet Zavoda je tudi vzgajanje mladic, s katerimi pomagate ohranjati populacijo rib.
Imamo dve ribogojnici, ena je v Kobaridu ob reki Soči, druga je v Loški dolini ob rečici Obrh. Obe delujeta s ciljem, da se vzrejajo domorodne vrste rib in se z vzrejo v ribogojnicah pomaga naravnim populacijam rib.
Ribogojnica v Kobaridu deluje predvsem z namenom vzreje soške postrvi. Zgodba se je začela pred 40 leti in na ta način smo soško postrv, če malo pretiravam, rešili pred izumrtjem.
V Obrhu v Loški dolini pa vzgajamo predvsem potočno postrv in lipana. Prav z lipanom so povsod po Evropi veliki izzivi. Gre za princa med ribami. Ne zna se skriti in je lahek plen.
Koliko so ribogojnice pomembne za komercialni del, prodajo rib za prehrano?
Nimamo toliko količin, da bi propagirali ribo kot hrano. Si pa zelo, zelo prizadevamo in se z ministrstvom tudi pogovarjamo, da bi šli v nadgradnjo obeh ribogojnic. Če bi tehnološko modernizirali ribogojnice, bi lahko vzredili 300 ton rib. Danes jih vzredimo od 30 do 35 ton.
Kaj bi morali ta trenutek ukreniti, kakšne odločitve bi morali sprejeti, da bi ohranili rečno bogastvo?
Najprej moram poudariti, da z ministrstvom za kmetijstvo odlično sodelujemo. To poudarjam, ker se včasih zdi, da je v državi vse narobe. Pa ni tako. Tam je ogromno predanih ljudi.
Nadaljnji odgovor je morda birokratski. Trdim, da smo zakonsko prenormirani. Upravljanje rib in ribištva moramo poenostaviti najprej na papirju; 12-letni krovni načrt in šestletni izvedbeni ribiško-gojitveni načrti so po moji oceni preobsežni in nestrateški dokumenti. Potrebujemo asketske, jasne načrte, z jasno definiranimi bistvenimi cilji. In nato jih lovimo. Ker so za vsak vodotok ukrepi malo drugačni. Z izjemno natančnim mikromenedžmentom moramo na vsakem posameznem potoku izkoriščati največ glede na razmere, ki jih imamo.
Moram omeniti tudi ribiške družine, 64 jih imamo. V mnogih je ogromno kompleksnega znanja o upravljanju voda, rib in ribištva. In ogromno predanih ljudi. Kjer je znanja več, naj bo več avtonomije in odgovornosti.
Vsi skupaj kot skupnost upravljamo z naravnim virom in naravni viri so v Sloveniji odlični. Vprašanje, ali so še kje taki. To nas zanima, in če nam jih uspe ohraniti, bomo zmagali.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
