Ali risanke res škodujejo otrokom? Težava se ne skriva le v nasilju
Ključna težava sodobnih risank ni zgolj njihova vsebina, temveč tudi starost otroka, hitrost dogajanja in neskončna ponudba videoposnetkov na spletu. Vsaka risanka ni samodejno primerna za vsakega otroka, strokovnjaki pa poudarjajo pomen kakovostnih vsebin, časovnih omejitev in skupnega gledanja s starši.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Risanke so bile nekoč del televizijskega programa, na katerega so otroci čakali ob določeni uri. Danes jih lahko gledajo kadar koli, na televiziji, telefonu ali tablici, spletne platforme pa jih z enega posnetka preusmerjajo na drugega. Ponudba je skoraj neomejena, nadzor nad vsebino pa pogosto slabši kot nekoč. So sodobne risanke res bolj škodljive ali pa je bolj pomembno, kaj otroci gledajo, koliko časa preživijo pred zaslonom in ali vsebine spremljajo sami?
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pojasnjujejo, da posameznih risank ne razvrščajo na škodljive in neškodljive. Z vidika javnega zdravja so pomembni otrokova starost in razvojna stopnja, vsebina ter čas pred zaslonom. Ta namreč ne sme izpodrivati spanja, gibanja, igre, druženja in skupnega preživljanja časa z družino.
Vsaka risanka ni za vse otroke
Medijska psihologinja Martina Peštaj, urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija, opozarja, da se pri risankah pogosto pozablja na nekaj, kar je pri knjigah samoumevno: tudi animirane vsebine morajo biti prilagojene otrokovi starosti.
»Sama zagovarjam načelo: vse ob svojem času. Ničesar ne bomo zamudili,« poudarja.
Risanka, ki jo starejši otrok spremlja z navdušenjem, je lahko za mlajšega prezahtevna, dolgočasna ali celo strašljiva. Prizori, ki se odraslim zdijo nenevarni, lahko v otroku vzbudijo strah, ki ga ne zna pojasniti. Peštaj se spominja, da jo je kot deklico film Žrelo tako prestrašil, da se ni več upala kopati v globoki vodi.
Starostna priporočila zato niso zgolj formalnost. Pomagajo oceniti, kdaj bo otrok zgodbo razumel, jo čustveno sprejel in od nje največ odnesel. Otroci se sicer razvijajo različno hitro, zato je pomembno spremljati tudi njihove odzive.
Nasilje ni edina težava
Ob omembi neprimernih risank najprej pomislimo na pretepanje, nevarne podvige, grozljive prizore in neprimeren jezik. Toda za majhnega otroka so lahko zahtevne tudi zgodbe s hitrimi menjavami prizorov, številnimi dražljaji in zapletenim dogajanjem.
NIJZ med značilnostmi kakovostnih digitalnih vsebin izpostavlja, da naj te ne vsebujejo pretiranih vizualnih in zvočnih učinkov, ki otroka prekomerno okupirajo, ali zasvojitvenih elementov, kot je samodejno predvajanje naslednjega videa.
Težava je tudi v razliki med premišljeno zasnovano risanko in neskončnim tokom kratkih videoposnetkov. Otrok lahko na spletnih platformah hitro prehaja med zelo različnimi vsebinami, ne da bi starši vedeli, kaj bo sledilo.
Peštaj opozarja, da na nekaterih platformah vsebin ne izbirajo uredniki, ki poznajo otroški razvoj, temveč algoritmi. Ti ne presojajo, ali je posnetek primeren za otroka. Tako se lahko med sprejemljive vsebine prikradejo prizori, ki ga prestrašijo, vznemirijo ali jih ne razume.
Na težave opozarja tudi Ameriška akademija za pediatrijo, ki izpostavlja vpliv zasnove digitalnih platform, algoritmov, oglasov in drugih mehanizmov, ki uporabnike spodbujajo k daljši uporabi zaslonov. Zato ni pomembna le posamezna risanka, temveč tudi okolje, v katerem jo otrok spremlja.
Koliko časa pred zaslonom je preveč?
Slovenska priporočila za uporabo zaslonov poudarjajo, da je treba upoštevati tako vsebino kot trajanje in način uporabe. Kakovostne vsebine lahko otrokom širijo obzorja, spodbujajo domišljijo in ponujajo nova znanja, vendar ne smejo izpodrivati drugih pomembnih dejavnosti.
Svetovna zdravstvena organizacija za otroke do enega leta odsvetuje čas pred zasloni, enako tudi pri enoletnikih. Za dvoletnike ter otroke, stare od tri do štiri leta, priporoča največ eno uro dnevno, pri čemer je manj bolje. Ob tem poudarja pomen gibanja, kakovostnega spanca in dejavnosti, kot sta branje ter pripovedovanje zgodb z odraslimi.
Peštaj meni, da ni pomembno le število minut, temveč predvsem razmerje med gledanjem zaslonov in drugimi dejavnostmi.
Če otrok obiskuje vrtec, se igra na prostem, ustvarja, se pogovarja s starši in si nato ogleda še risanko, je njegov dan raznolik. Če pa pred zaslonom preživi več ur in ta postane njegova prevladujoča dejavnost, je to drugače.
»Če ima otrok tisti dan vrtec, potem se zunaj igra, gre na sprehod, ustvarja, se pogovarja s starši in potem gleda tudi zaslon, je to enakomerno razdeljeno. Če pa je pred zaslonom štiri ure v dnevu, je pa to prevladujoča dejavnost,« opozarja.
Ko risanka postane elektronska varuška
»Vedno zagovarjam to, da lahko zasloni otroku zelo veliko dajo, ampak seveda na primeren način, vse pa se začne pri starših,« pravi Peštaj.
Razume, da starši včasih potrebujejo nekaj miru in časa zase, vendar opozarja, da telefona ali tablice ne bi smeli prepustiti otroku, ne da bi vedeli, kaj gleda. Še posebej pri najmlajših je pomembno, da odrasli vsebino izberejo, spremljajo otrokove odzive in mu po potrebi pojasnijo, kaj je videl.
Skupno gledanje je lahko priložnost za pogovor. Otrok lahko vpraša, zakaj se je junak razjezil, zakaj je nekoga udaril ali ali lahko nevaren podvig ponovi v resničnem življenju. Starši mu tako pomagajo razlikovati med domišljijo in resničnostjo ter razumeti vedenje likov.
Obenem lahko opazujejo, kaj otroka nasmeji, prestraši ali vznemiri. S tem bolje spoznavajo njegovo razmišljanje in čustvovanje.
Tudi stare risanke niso nujno primerne
Ob razpravah o sodobnih risankah se pogosto pojavi nostalgija po starejših animiranih zgodbah. Toda tudi risanke, ob katerih so odraščali današnji starši, niso nujno primerne za najmlajše. Peštaj kot primer omenja Toma in Jerryja, pri katerem je veliko fizičnega humorja in nasilnih prizorov.
Po drugi strani tudi sodobne risanke niso nujno slabše. Pri kakovostni produkciji ustvarjalci upoštevajo razvojne značilnosti otrok, njihovo razumevanje, čustveni in moralni razvoj ter humor. Pri nekaterih produkcijah sodelujejo tudi psihologi in pedagogi.
Kot prelomni primer Peštaj omenja Telebajske, zasnovane za otroke od enega do treh let. Ustvarjalci so upoštevali pomen ponavljanja in preprostega dogajanja, saj majhni otroci vsebino postopoma razumejo tudi tako, da jo večkrat spremljajo.
Pomembna je tudi jezikovna kakovost. Otrok ob risankah ne spremlja le zgodbe, temveč se srečuje z novimi izrazi in načinom sporazumevanja. Zato sta pomembna tudi dober prevod in kakovostna sinhronizacija.
Manj prepovedi, več pogovora
Pri izbiri risanke je smiselno preveriti starostna priporočila in vsebino ter izbrati platformo, na kateri je mogoče bolje nadzorovati, kaj otrok gleda. Starši naj bodo pozorni na samodejno predvajanje in oglase, zaradi katerih lahko otrok brez njihove vednosti preide na druge posnetke.
Pomembno je tudi, da zaslon ne postane samodejni način pomirjanja ob vsakem joku, dolgčasu ali izbruhu jeze. Otrok se mora ob pomoči odraslih naučiti uravnavati čustva tudi z igro, gibanjem in pogovorom.
Peštaj poudarja, da omejitve same po sebi ne zadostujejo. Otrokom moramo pojasniti, zakaj so nekatere vsebine primerne, druge pa ne, in jim pomagati razvijati kritičen odnos do digitalnega sveta.
Risank zato ni treba demonizirati, vendar izbire ne smemo prepustiti naključju. Kakovostna vsebina, prilagojena otrokovi starosti, je lahko koristna, toda otrok potrebuje tudi gibanje, igro, spanje, stik z vrstniki in pozornost odraslih. Nobena risanka ne more nadomestiti skupnega časa, pogovora in odnosa, ki otroku pomagajo razumeti svet.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
