Ženski zapor na Igu: odtok namesto stranišča, odeja namesto postelje
Na Igu posebni prostor nima stranišča niti postelje. Zaprta oseba potrebo opravi v talni odtok, za ležanje pa dobi odejo, ugotavlja Varuh.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V posebnem prostoru ženskega zapora na Igu ni stranišča in ni postelje. Zaprta oseba mora telesne potrebe opraviti v talni odtok. Pred namestitvijo ji odvzamejo njena oblačila, namesto njih pa dobi tanko obleko za enkratno uporabo, ki je na hrbtu odprta. Za ležanje ji pripada odeja.
Takšne razmere je Državni preventivni mehanizem pri Varuhu človekovih pravic ugotovil med obiskom Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig novembra lani. Ugotovitve je Varuh zdaj vključil v neodvisni prispevek Odboru Združenih narodov proti mučenju, ki ga je objavil 25. avgusta.
Odbor bo dokument uporabil pri pripravi vprašanj Sloveniji pred njenim naslednjim periodičnim poročanjem o izvajanju Konvencije proti mučenju.
Varuh razmer ne obravnava kot manjšo tehnično pomanjkljivost. V dokumentu izrecno ugotavlja, da sedanja ureditev posebnih prostorov, predvsem pomanjkanje primernih sanitarij, predstavlja sistemski problem. Zaporska uprava je avgusta pripravljala nove tehnične standarde za takšne prostore, Varuh pa opozarja, da spremembe njihove uporabe ne morejo čakati na sprejetje novih pravil.
Vseh enajst namestitev se je nanašalo na dve ženski
Še bolj kot oprema prostora izstopa podatek o tem, kdo je bil vanj nameščen.
Letno poročilo Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij kaže, da je bilo na Igu leta 2025 odrejeno enajst namestitev v poseben prostor. Varuh je ob obisku ugotovil, da se prav vse nanašajo na zgolj dve zaprti osebi. Ena je bila v priporu, druga je prestajala zaporno kazen.
Po pojasnilih vodstva zapora imata obe intelektualno oviranost in pri obeh obstaja nevarnost samopoškodovanja. Ocena tveganja je bila po navedbah zavoda celo takšna, da bi ju lahko ogrozila disciplinska kazen osamitve.
Kljub temu sta bili večkrat nameščeni v poseben prostor, pogosto za obdobja do dvanajstih ur. Skoraj vsa prisilna sredstva, uporabljena na Igu v letu 2025, so bila prav tako uporabljena pri njiju. Izjema so bili štirje primeri uporabe telesne sile. Pravosodni policisti so Varuhu povedali, da se za delo z njima ne čutijo dovolj usposobljeni, vodstvo pa je bivanje z njima opisalo kot izredno zahtevno.
Tu nastane protislovje, na katerega opozarja Varuh. Obe ženski sta bili ocenjeni kot tako ranljivi, da bi bila zanju osamitev lahko nevarna, hkrati pa je bil pri njiju ponavljajoče uporabljen ukrep, ki ju je za več ur ločil od drugih in namestil v skoraj prazno sobo.
Varuh ocenjuje, da ima lahko takšno ravnanje pri ljudeh s psihosocialno ali intelektualno oviranostjo posledice, primerljive z osamitvijo ali celo hujše od nje. Ponavljajoča se uporaba posebnega prostora bi po njegovi presoji lahko resno ogrožala osebno varnost ter telesno in duševno celovitost obeh žensk.
Posebni prostor ni samica
Odstranitev v poseben prostor pravno ni disciplinska kazen osamitve. Gre za varnostni ukrep, ki ga pravosodni policisti lahko uporabijo, kadar zaprta oseba med drugim ogroža sebe ali druge, se pripravlja na pobeg ali upor, huje ovira druge ali namerno uničuje opremo.
Veljavni Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij določa, da lahko posamezna namestitev traja največ dvanajst ur. Če razlogi po tem času ostanejo, je mogoče izdati novo odločitev, vendar skupno neprekinjeno bivanje v posebnem prostoru ne sme preseči 72 ur. O namestitvi mora biti takoj obveščeno zdravstveno osebje, oseba pa mora biti ves čas posebej nadzorovana, praviloma z videonadzorom.
Zaporska uprava pojasnjuje, da se ukrep uporablja predvsem za zagotavljanje reda in miru, preprečevanje pobega ter ustavljanje destruktivnega ali samoagresivnega vedenja.
V slovenskih zaporih so ga leta 2025 uporabili 189-krat, leto prej 161-krat. V 26 primerih prvih dvanajst ur ni zadostovalo, zato so namestitev podaljšali. Daleč največ takšnih primerov je bilo na Dobu, kjer jih je bilo 151, na Igu pa enajst.
Prav zakonsko dovoljeno trajanje ukrepa daje ugotovitvam na Igu dodatno težo. Posebni prostor namreč ni namenjen le nekajminutni umiritvi človeka. Oseba lahko v njem ostane dvanajst ur, ob nadaljnjem obstoju razlogov pa tudi dlje.
Varuh opozarja na možno nečloveško ali ponižujoče ravnanje
Varuh je pri obeh ženskah uporabil eno najresnejših ocen, ki jih lahko poda neodvisni nadzorni organ. Opozoril je, da bi lahko sedanja praksa dosegla prag nečloveškega ali ponižujočega ravnanja po tretjem členu Evropske konvencije o človekovih pravicah.
To ne pomeni, da je sodišče že ugotovilo kršitev tretjega člena ali da je bila vsaka posamezna namestitev nezakonita. Pomeni pa, da Varuh glede načina obravnave obeh žensk vidi dovolj resno nevarnost, da zahteva takojšnjo ponovno presojo.
Zaporu na Igu, generalnemu uradu zaporske uprave, pravosodnemu ministrstvu in drugim pristojnim je priporočil celovito strokovno oceno položaja obeh žensk. Pri pripornici bi moral sodelovati tudi pristojni sodni organ.
Strokovnjaki bi morali po njegovem preveriti, ali sta glede na svoje stanje sploh sposobni prestajati pripor oziroma zaporno kazen v običajnem zaporskem okolju, ali sta bila ločevanje in uporaba prisilnih sredstev nujna ter sorazmerna in ali obstajajo manj omejujoče možnosti. Varuh zahteva tudi prilagojeno obravnavo in osebje, ki je za delo z osebami s takšnimi potrebami ustrezno usposobljeno.
Namesto stranišča odtok v tleh
Varuh je pri samem prostoru najbolj neposreden pri sanitarni ureditvi. Ugotovil je, da mora zaprta oseba urinirati in odvajati blato neposredno v prostoru, v talni odtok.
Podobno priporočilo je podal že po enem od prejšnjih obiskov, vendar ob novembrskem nadzoru še ni bilo uresničeno. Zaporski upravi je zato ponovno predlagal, naj preveri možnost vgradnje stranišča, kot eno od rešitev pa omenja počepno stranišče. Po njegovi oceni sedanja ureditev ne zagotavlja spoštovanja človekovega dostojanstva in osebnosti.
Kritičen je tudi do avtomatičnega odvzema oblačil. Varuh meni, da zaprti osebi njenih oblačil ne bi smeli odvzeti zgolj zato, ker je nameščena v poseben prostor. Tak ukrep bi moral temeljiti na individualni presoji, denimo na konkretni nevarnosti samopoškodovanja.
Če so posebna oblačila zaradi varnosti res potrebna, bi morala po priporočilu Varuha ustrezno zakriti tudi hrbet in tako zagotavljati več zasebnosti. V prostoru pa bi morala biti najmanj primerna pralna žimnica, odporna proti ognju in poškodbam. Podobna priporočila je Sloveniji že v preteklosti dajal Evropski odbor za preprečevanje mučenja.
Bistvo priporočil je preprosto. Prostor je mogoče urediti tako, da v njem ni predmetov, s katerimi bi se človek lahko poškodoval, ne da bi mu bilo zato treba odvzeti osnovno zasebnost, primerno ležišče in dostop do stranišča.
Ženske imajo manj možnosti že zato, ker je zapor samo en
Težave posebnega prostora so del širšega problema ženskega zaporskega sistema. Ig je edini zapor za ženske v Sloveniji. To pomeni, da imajo zaprte ženske v primerjavi z moškimi bistveno manj možnosti za premestitev zaradi varnostnih razlogov, sporov z drugimi zaprtimi osebami, posebnih potreb ali želje, da bi kazen prestajale bliže domu.
Varuh opozarja, da lahko ena sama lokacija oteži tudi redne stike z družino in otroki.
Položaj dodatno otežuje stavba. Zapor deluje v več kot 500 let starem gradu, ki sploh ni bil zgrajen za ta namen. Varuh že leta opozarja na plesen, slabo izolacijo, čezmerno vročino poleti in nedostopnost za ljudi z zmanjšano gibljivostjo. Tudi sama zaporska uprava priznava, da arhitekturna zasnova ni primerna za sodoben zapor in da primanjkuje prostorov za posebej ranljive skupine.
Pravosodno ministrstvo je februarja letos ob obisku zavoda napovedovalo obnovo in dograditev kompleksa, s katero naj bi se zmogljivost povečala z 98 na 140 mest in izboljšali pogoji bivanja.
Toda opozorilo Varuha glede posebnega prostora je veliko bolj neposredno in ne čaka na dolgoročno prenovo gradu. Zaporska uprava nove tehnične standarde že pripravlja, toda po njegovi oceni se mora ravnanje z ljudmi, nameščenimi v takšne prostore, spremeniti takoj.
Pri tem ne gre za vprašanje udobja. Poseben prostor je namenjen trenutkom, ko je človek lahko nevaren sebi ali drugim in ko mora država hkrati zagotavljati varnost. Prav v takšnem trenutku pa ostaja odgovorna tudi za njegovo dostojanstvo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
