Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Z Anito Ogulin, sekretarko Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, se vsak teden slišiva kar nekajkrat, a ne vem, ali sva se v živo videli kaj dosti več kot petkrat. Ko mi jo le uspe prepričati, da bi preživela dan z njo, mi je v trenutku jasno, zakaj. V dobri uri, torej v času, ko bi sama šele dobro začela razpravljati o krizi, stiskah in revščini, ona trem otrokom, ki še niso nikoli videli morja, uredi, da bodo šli na počitnice, obleče in nahrani nekaj družin ter mimogrede reši še dve življenji.

 

V njeni majhni, prenatrpani pisarni v skoraj praznem poslopju, kjer je bila nekdaj občina Moste, ves čas zvonijo vsaj po trije telefoni hkrati, vmes si podajajo kljuko starši in otroci v stiski, pa naj bodo najavljeni ali ne. Anita je, kadar gre za pomoč otrokom, kot tank. Brez dlake na jeziku, trmasto vztrajna in ženska bliskovite akcije. Ne pusti se prepričati, da kaj ni mogoče, in kadar je treba pomagati družini ali otroku, nikakor ne bo odnehala kar tako. Kdo je v resnici ta sočutna, iskrena, neposredna in neustavljiva gospa? Kaj jo žene, da jo številni otroci in njihovi starši naravnost obožujejo, in kaj je v njej takšnega, da je marsikomu od tistih, ki imajo moč, oblast in denar, nemalokrat zelo boleč trn v peti?

Stiskajo se v prenatrpani pisarni. Anitin delovni dan se začne okoli osmih. Na dan, ki ga preživim z njo, že navsezgodaj prideta dva brezposelna očka, ki sta ostala sama z več otroki. Mamici sta jih zapustili, sama pa otrokoma ne moreta zagotoviti počitnic. Obljubi jima pomoč. Šele ko odideta, je dovolj prostora, da se lahko namestim v majhni pisarni, v kateri skorajda ni mogoče niti dihati in ki si jo Anita deli s sodelavko. Po nekaj urah stiskanja med škatlami s humanitarno pomočjo noge napadejo mravljinci, potem mi otrpne še vse telo. Ker škatel nimajo spravljati kam drugam, je pisarna z njimi navadno natlačena kar do stropa. »Zadnje čase večino pomoči vozimo kar v avtu, saj je za ljudi, ki so invalidni ali bolni, težko priti v tretje nadstropje brez dvigala. Preprostejše je, če jim to predam kar iz avta. Trenutno imam poln prtljažnik čevljev,« pravi Anitina sodelavka Nina. Ko pride družina na obravnavo, morata pisarno zapustiti, saj jih le tako lahko ustrezno obravnavajo. Mestna občina Ljubljana pa še vedno noče niti slišati, da bi jim v napol praznem poslopju nekdanje občine Moste zagotovili še eno prepotrebno sobo. »Pravijo, da ne vidijo sodelovanja z nami,« je razočarana Anita. Zgodi se, da morajo psihosocialno obravnavo družin in otrok zaradi pomanjkanja prostora celo odpovedati. A sama nima časa, da bi se poglabljala v to. Otrok, ki potrebujejo pomoč, je preveč. Njim je namenjena vsa njena pozornost.

V urah, ki sledijo, ima v rokah ves čas dva telefona. Medtem ko s tistim v levi roki prepričuje šolsko svetovalno delavko, naj otroka, ki bi potreboval le nekoliko več podpore in razumevanja, za božjo voljo vendar ne mečejo iz šole, s tistim v desni ureja karte za popoldansko lutkovno predstavo. Njeni sodelavci Nina, Simon in Matjaž številnim staršem medtem potrpežljivo razlagajo, katera potrdila morajo priložiti prošnji za subvencijo oziroma za denarno pomoč, če želijo, da bodo njihovi otroci z ZPM odšli na morje. »Veliko otrok morja sploh še ni videlo,« je eden redkih stavkov, ki mi jih Anita utegne povedati v sekundah, ko preklaplja med iskanjem izhoda iz ene in druge krizne situacije, med eno in drugo telefonsko slušalko.

                                                                     Več v Jani št. 22., 1. 6. 2010