Mimi Antolović

V čudnem času živimo. Zrak kar brni od mnenj, po katerih nam odteka energija in oteka razum. Občutki, vsepovsod samo občutki hlastanja po iluziji sreče kot glavnem produktu hiperkapitalizma, čustva pa samo še kot odzivi nanje. Žalost, jeza in razočaranje kot nekaj, kar je treba zavreči, »razsvetliti«, dvigniti na višjo vibracijo – če ne, pa medikalizirati, anastetizirati, izrezati. Ljubezen? Ljubezen ni kul; kul je moj užitek, kul je moj seks, kul je moj narcisizem, kul je nacionalizem, kul je liberalizem, pohane piške so pa itak najboljše, bi rekel Cankar. Daleč smo zašli, daleč od izvora. Pozabljamo izvor, a izvor ne pozabi nas. Vsake toliko se prebudi in nam spregovori; nas objame po ljudeh, kot je Manca Košir.

V knjigi Človeška ljubezen, ki je izšla leta 2017, je v dopisovanjih s psihoterapevti sprva na vse kriplje skušala z besedami zaobjeti definicijo ljubezni. Pa ni šlo, boga ne moreš ujeti na cedilo, je spoznala tudi sama, se naslonila nazaj in pretipkala pesmico, ki jo je na to temo nekoč napisala svojemu dragemu. »… Samo gosti se v svojem ritmu, diha s prihodi in odhodi. Ljubezen JE. Domuje znotraj, vedno znotraj. Ker je doma v istem kraju, kjer večnost stopa skozi vrata in resnica sije svojo Luč. V srcu.« »Vredno kvečjemu kakšnega Cicibana,« je sesula samo sebe, »ampak v njej je vsa moja vera, vse moje upanje, so vsa moja spoznanja …« Zakaj pa ne, včasih lahko Ciciban pomaga bolj kot najvišja filozofija.

Mateja J. Potočnik

Svojim moškim je rekla »moja univerza« življenja

Zanjo je bilo preprosto: verjela je v ljubezen med dušami in da ima prav vsaka reč, vsako bitje in vsaka misel svojo dušo – zato je ljubila vsako reč, vsako bitje in vsako misel. Tudi najtežje in najbolj boleče; pravzaprav je imela te še posebej rada in jih je častila kot najboljše izmed vseh učiteljic in učiteljev. Gena za sovraštvo pa ni premogla v svoji DNK; pred hudobijo in fovšijo se je umaknila (kot se je svoj čas umaknila s svoje fakultete), če o nečem ali nekom ni mogla najti lepe besede, je skušala molčati – herkulski napor, zajeziti ta veletok govorjenja, ki je tako obilno namakal in plodil rodno grudo. Pa je zmogla tudi to, ne vedno in ne v celoti; saj je koga kdaj okrcala, malo piknila – sovražila pa ne. Odpuščanje je bilo njen pilates za krepitev pokončnega hrbta. »Odpuščati. Staršem, kadar niso razumeli. Moškim, ker zaradi različnosti niso doumeli. Otrokom, ki še ne morejo in ne smejo vedeti. In samemu sebi, ker storiš, česar nočeš, in ne tega, kar hočeš,« je molila v Človeški ljubezni.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 21, 21. maj, 2024.

revija Jana