Pexles, Jana

               Sredi septembrske še kar spodobne vročine pa se je začel nerazumen proces, ki si ga nisem znala razložiti. Opazila sem namreč oglas za neko reč, ki jo že dolgo iščem, pripeljala sem se pred trgovino, in ker ni bilo parkirnega prostora, sem se obrnila in vrnila domov. Čeprav je v sosednji ulici prostor bil. Petindvajset korakov več bi naredila. Cenjeni soprog mi je vsekakor čestital, ker nisem podlegla nakupovalnemu terorju.

             Meni pa se je vse skupaj nekam čudno zdelo. Je z mojo duhovno in telesno homeostazo ali kako se že temu klincu reče, vse v redu? V soboto so mi šli vsi na živce, kar ni nič neobičajnega, v nedeljo pa sem se zavalila na kavč in med obroki spala kot dojenček. Nenormalno bleda si, je ugotovil cenjeni soprog. Figo, čisto rdeča je, je ugotovila babica. Meni pa se zdi nekoliko zelenkasta, se je zgrozila hči. Koruzniška snaha pa je pripomnila, da po njenem vlečem na oranžno. Sina, ki ima izreden talent za barvne odtenke, na srečo ni bilo doma.

                Dobro sem, sem rekla, skuhala kosilo za naslednji dan in se v ponedeljek zjutraj odpravila na službeno pot. Tja je še nekako šlo, nazaj grede pa sem v temi in dežju komaj še lovila ovinke po stari cesti, saj je na avtocesti gorel kamion. Domov sem se privlekla kot ožeta cunja in na mojem obrazu so bile očitno prav vse zgoraj omenjene barve pa še kakšna zraven.

Dežurni zdravnik mi je po kratkem postopku predpisal antibiotik in potem sem bila na milost in nemilost prepuščena ljubi družini.

                  »Pa kako nisi prej ugotovila, da si bolna, pri drugih pa to takoj veš,« se je čudil cenjeni soprog in mi skuhal dva litra čaja, ki ga je prinesel iz lekarne. Zahteval je, da ga spijem v čim bolj vrelem stanju in po možnosti vsega naenkrat. Bakterije je treba spraviti iz telesa. Na noge mi je nataknil volnene nogavice iz kozje volne, ki jih je nekoč zdavnaj prinesel s Kavkaza, in me za nameček pokril s svojo odejo. Na vrh moje seveda. Ampak to je bil seveda samo začetek kalvarije. Babica mi je kuhala žajbelj v prežganem sladkorju in mleku, najodvratnejšo stvar, ki se je spominjam iz otroštva, vendar pa, kakorkoli že nerada priznam, pomaga. Nakar sta se spopadla s cenjenim soprogom, ki je zahteval, da najprej pogoltnem NJEGOV čaj. Vsa pregreta in prepotena sem izpod odej prosjačila, naj vendar izgineta in me pustita spati, pa sta se še naprej sabljala, dokler ni vozla presekala hči s celo serijo plastičnih lončkov in škatlic, ki jih je zložila na omarico. Cink s selenom, vitamin C, Q10, magnezij … Ljubljeni sin pa je prispeval elektronsko napravo, ki uravnoveša frekvence v telesu, in če mu bom dovolila, bo pri priči izgnal vse bakterije iz moje osebe. Jaz sem pa hotela samo spati, spati. Mogoče se tudi jaz preveč trudim okrog njih, kadar so bolni, in mi hočejo zdaj ljubeznivost vrniti? Ali pa se bojijo, da bo mama, ki podpira (neustrezno) količino hišnih vogalov, za dlje časa obležala?

        Kakorkoli že, čez čas so vsi ugotovili (razen mene, saj sem imela nahod), da nekaj grozovito smrdi. Najbrž razpadam, sem dahnila z zadnjimi močmi. Vonj je očitno prihajal iz moje postelje. Ko so odkrili obe odeji, so se prijeli za nos; tudi kozje nogavice očitno niso prenesle visoke vročine in so sprostile vse bojne strupe za boj s kavkaškimi zvermi.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.

revija Jana