revija Jana

Medtem ko še beremo zgodbe o solidarnosti in pomoči ljudem, ki jim je ujma odnesla večino tistega, kar so skupaj spravljali vse življenje, vemo, da bo, ko bodo tudi »najslikovitejše« ruševine izginile z zaslonov, prišel obup. Samost. To življenje živimo. Sami smo ga ustoličili. In ni nam všeč. Tudi zato, ker se spomnimo drugačnega.

O današnjiku, ko je solidarnost vsaj začasno, gotovo tudi s premislekom, presegla celo medstrankarske zdrahe, razmišljamo domala kot o čudežu. Skupaj? Nemogoče!

O marsičem sem že pisala. Iz nejevere, ker se svet in mi z njim tako hitro spreminjamo. O sosedih, ki s težavo ali pa sploh ne odzdravljajo, pa o onih, ki se obnašajo, kot da šteje samo njihovo udobje, in tistih, ki po vasi hodijo kot po Čopovi v Ljubljani. Sami sebi najpomembnejši, z dvignjenim nosom poskušajo biti na videz kot »nekdo«.  

Tudi zato mi je dan polepšal gospod, ki je pred dnevi z nami delil zgroženost nad vsem, kar se mu je zgodilo, in obenem povedal: »Četudi smo bili skregani, smo si sosedje priskočili na pomoč!« V mojem prevodu: morda pa še ni vse izgubljeno. Morda. Ampak zakaj je tako?

Pred kratkim sva prodala košček zemlje, na kateri so stoletje in več gospodarili moji predniki. Leta prinesejo spoznanja, večno ne bova. Naj meni ljubemu kotičku novo življenje vdahnejo tisti, ki bodo dlje. Pa se je hitro po zaključku vseh formalnosti oglasila posrednica, češ, novi lastniki sprašujejo, ali sva z enim od mejašev tudi midva imela težave. Nikoli, ampak res nikoli! Nasprotno. In sem se pozanimala, za kaj gre. »Staroselci«, ki v okolju živijo že desetletja, nekateri tudi več generacij, so pričakovali, da se bodo novi sosedje prišli predstavit, obelodanit svoje načrte ali pa ob srečanju vsaj pozdravili, pokimali … A niso. Delovni stroji so rušili, kopali, zakopali, oni – okoli 40 jih imajo – pa mimo novih sosedov, kot da jih ni. Oziroma so zanje manj kot dim. Za tradicionalno okolje, kjer se vsi poznajo in se desetletja ni nič spremenilo, je bilo to preveč. Največji kmet daleč naokoli se je odločil poleg formalnih zakoličiti še neformalne meje. Da se ve, kdo je kdo. Bil in bo. In zdaj imajo težave. Pa tako malo bi bilo treba, da bi bilo drugače.

Tako je to, če pozabiš na osnove. Ko sva se midva selila iz mesta na vas, sva vse mejaše obiskala s steklenico in s kopijami načrtov za prezidavo kupljene hiše. En tak vljudnostni obisk nič ne stane, olajša pa bodoče sobivanje. In reševanje morebitnih težav. Ljudje smo različni, za postavljanje svojih pravil imamo različne vatle.

Kakorkoli, časi se spreminjajo in mi z njimi. A ne tako zelo, da bi smeli na vse kar pozabiti. Na osnove, vsaj vljudnostni dober dan, na temeljne dogovore o sobivanju. Splača se potruditi in ne pozabiti. Zakaj otroci, ki jih srečujemo, vsi po vrsti pozdravljajo, kadar so z vrstniki in učiteljem, redko, če sploh, pa kadar so s starši, današnjimi  ako imenovanimi  generacijami X, Y in Z? Ki največkrat tudi same bulijo v prazno?

Zakaj nam, ki nas je po mnenju prej omenjenih X, Y, Z  – v resnici naših otrok! –  čas že davno povozil, »dober dan« ni odveč? Po mojem zato, ker ni razloga, da bi nam bil!  En prijazen DOBER DAN prav nič ne stane, a dobro dene. Za koga je ta od neznanca morda edini v dnevu.

Nihče, prav nihče ni tako pomemben, da bi bil sam sebi dovolj. Ne v sreči, še manj v nesreči. Ošabnost pa je, ko ostaneš sam, naravnost zaslužena božja in posvetna kazen.    

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.