Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Večkilometrska kolona vozil se po polžje premika po zoženem pasu avtoceste, ob katerem se razteza delovišče. Zaviranje, prestavljanje iz prve v drugo in nazaj, živčno stiskanje volana in jezni pogledi proti cestnim delavcem. Slišim, da bi morali delati hitreje, intenzivneje, še najbolje ponoči. Na drugi strani betonskih pregrad si možakar otira pot s čela in nervozno pogleduje na uro. Tovornjaki z vročim asfaltom so na gradbišču, zakaj za vraga torej vsi stojijo?! Pa sem jo mahnila med zaprašene plasti cestnih mitov, nad katerimi vozniki tako radi bentimo. So največje težave slovenskih avtocestnih gradbišč res tisti, ki jih vidimo iz avtomobila?

Na drugi strani betonskih pregrad

Moj sogovornik želi ostati anonimen. Recimo mu Borut. Njegov pogled je resen, besede neposredne. Prav veliko ga ne zanima, kaj bi bilo primerneje reči in kaj bi morda lepše zvenelo. Brez dlake na jeziku pove, kar misli, in kadar gre za stvari, ki se mu ne zdijo prav, zna tudi pošteno zagrmeti. Hitro mi postane jasno, da na gradbišču z njim ni šale. Ko gre za varnost in delo, je njegova beseda zadnja, in če bi bilo treba z delovišča odstraniti mene, bi me brez pomisleka odnesel. Dobesedno. »Ne bi bila prva,« zavrta vame brez nasmeha, novinarjev pač ne mara. No ja, tako kot cestnih delavcev tudi nas ne gre metati v isti koš. Tako izvem, da je delovodja v podjetju, ki polaga asfalt na slovenskih avtocestah, in človek, ki pozna obe plati gradbišča – organizacijo in odgovornost vodenja na eni ter lopato, stroje, prah in žgoče sonce na drugi. Na gradbišče prihaja med prvimi in ga ne zapusti, dokler delo ni opravljeno. Sogovornik, za katerega je vredno stisniti zobe, kajne?