Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Jaz sem bila, na primer, prepričana, da nisem odvisnica od telefona, ne visim na družbenih omrežjih, ne delam selfijev, jaz sem svoboden človek! … dokler mi ni telefon lepega dne iz nepojasnjenega vzroka poginil. In ne le to, samomor je izvedel tik pred novoletnimi prazniki. Svet se je nenadoma ustavil. Popraviti se pokojnega ni dalo, na novega je bilo treba zaradi praznikov počakati …, jaz pa medtem razen svoje lastne nisem na pamet vedela niti ene telefonske številke. Tisto se je čez nekaj dni srečno razpletlo z novim telefonom, ampak lahko bi bilo še veliko hujše – lahko bi mi ga ukradli. Prav to se je pred kratkim zgodilo kolegici. Tisto je šele bilo Sranje z veliko začetnico. Bi skoraj raje videla, da bi mi denarnico ukradli, je vzdihnila.

To ni moralka o tem, da pazite na svoj telefon. Nobenega žuganja, tole je resnična zgodba, nadgrajena z nasvetom ali dvema. Zgodilo se je nekega poletnega večera na terasi ljubljanskega lokala, kjer je ženska, recimo ji Irena, klepetala s prijateljicama. Torbico na dolgem paščku je obesila čez naslonjalo stola – prvič in verjetno zadnjič, pravi – da je visela skoraj čisto pri tleh. Ponavadi jo odloži na drug stol, da jo ima na očeh, tudi tokrat si je posebej prinesla stol samo za torbico. Potem jo je pa obesila na naslonjalo svojega stola. Ne vem, zakaj, pravi.