Urška Krišelj Grubar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Težko pričakovano februarsko sonce nas je pospremilo na pot proti Mirenskemu Gradu nad Mirnom. Slišali smo, da tam delajo prostovoljci s srcem. Pred vhodom v odprto cerkev nas pričaka Maja Prinčič, socialna pedagoginja in strokovna vodja programov Centra za družine Mirenski Grad. Za njo sonce obsije cerkev – odprto. Kar pri nas ni več samoumevno. V notranjosti diši po barvah. Obnavljajo orgle, pove. Pogled zdrsne po črno-belih freskah, ki jih sonce obarva z medeno svetlobo, potem obstane na podobi Žalostne Marije. Stoji žalostna, tiha, a močna. Pripravljena na pomoč.

Slovenija

Sibila blesti v poklicu, ki ga večina pripisuje moškim

Vrt, ki ga je veter obšel

Z Majo se sprehodiva po posestvu. Krškopoljski prašiči, plemenski zajci, njive solate v vseh fazah rasti. Ravno so imeli kosilo – koline in repo, skoraj vse domače. Maja ponosno pove, da so skoraj samooskrbni. Sedeva pod brajde, ki še niso zelene, a na naju sveti toplo pomladansko sonce. Oziram se naokoli, zdi se mi res lepo in mirno. Mirno nad Mirnom. Z vrha se vidita Cerje in Pomnik miru. Opazim gole vrhove, ki jih je pred leti oplazil ogenj, ki se ga na Krasu vsi tako bojimo. Maja pove, da je Grad v zgodovini že večkrat pogorel. Krivi so bili vojne in ljudje, ne veter.

Ko je nazadnje gorelo, pa se je veter, tik preden bi zajel posestvo Mirenskega Gradu, začel obračati in ogenj se je preusmeril. Posestvo je ostalo neokrnjeno. Čudeži se dogajajo. Veliki in majhni. In kljub Žalostni Mariji na tem koščku zemlje ne srečam žalostnih ljudi. Če pa pridejo žalostni, ponižani, nesprejeti, osamljeni, jim prebivalci, prostovoljci in zaposleni na Gradu, skušajo vrniti vero v radost življenja.

Urška Krišelj Grubar

Center za družine: pomoč brez etikete

Na Mirenskem Gradu deluje Center za družine Mirenski Grad pod okriljem Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Društvo ima status humanitarne organizacije in že vrsto let razvija programe za ljudi v stiski – za brezdomce, družine, otroke in mladostnike. Maja, ki vodi strokovno pomoč, potrpežljivo pripoveduje in pokaže v praksi, kako se lotijo pomoči. Začneva z učno pomočjo učencem. Po učence s težavami gredo celo na matične osnovne šole. Pomagajo jim pri tem, kako se učiti, kako si organizirati čas. In to vsak dan. Vsak dan se dobijo v skupnem prostoru, povežejo se z neko temo. Ob mojem obisku skupaj razmišljamo, kako te boli, če te nekdo ne opazi. Kako se počutiš, če prijatelj bulji v telefon, na primer. Otroci sami pripovedujejo o izkušnjah, kdaj so se počutili nevidne.

Pogovarjamo se tudi, kako bi se postili grdih besed. Tam so zbrani otroci z različnimi primanjkljaji. Po uvodnem srečanju vsak izmed njih prejme priložnost, da se s pomočjo prostovoljcev loti učenja. Ko gredo otroci s svojimi prostovoljci razvijat življenjske in učne veščine, z Majo nadaljujeva ogled navdihujočega prostora za zdravo življenje nad Mirnom. Pove mi, da imajo za mladostnike učno pomoč tudi vsako soboto. Lahko pride vsakdo? Odgovor je: da. Vsakdo je dobrodošel.

Politika

Samo brez panike: Nismo na robu tretje svetovne vojne

In ni nujno, da je to nekdo iz izredno težkih razmer. Lahko je, na primer, najstnik, ki si ne zna organizirati časa, ali najstnica, ki jo zanima praktična delavnica, kot je na primer izdelava hidrolatov, fotografska delavnica, učenje inštrumenta ali vokalna skupina. Morda imate otroke, ki potrebujejo pomoč pri učenju. Morda imate najstnike v stiski, pa nimate denarja, da bi plačevali drage terapije. Pomagajo vsem generacijam. Tudi veroizpoved ni merilo za sprejem. Pomagajo pa tudi zakoncem in staršem. Da, obstajajo ljudje, ki za svojo strokovno pomoč ne izstavijo računa.

Urška Krišelj Grubar

Brezdomci, ki so našli dom na Mirenskem Gradu

Ko se z Majo sprehodiva čez kuhinjo, ponosno pove, da je pri njih zelo priden bivši brezdomec, ki tako vestno lupi krompir in naredi vse, kar je treba postoriti v kuhinji, da so ga zelo veseli. Prav tako se v življenje zelo dobro vključujejo vsi drugi bivši brezdomci, ki tam živijo. Delo na posestvu, kjer v glavnem vse postorijo sami – od zidarskih do vrtnarskih del, dela v kuhinji in skrbi za živali – jim vrača dostojanstvo in vero v življenje. Njihova stanovanja, grajena ob boku cerkve, so tako lična, da se jih ne bi branil marsikdo z velikim občutkom za lepo. Pot služenja bližnjim vrača na njihove obraze in v telesa zdravje. Prav to čutim, ko lahko ob Maji spoznavam to velikodušno skupnost, ki soustvarja zdravo jedro. Zgled, da je mogoče. A je treba za to delati. Druge poti ni.

Terapija, ki je dostopna

Predsednik društva je duhovnik in terapevt Peter Žakelj. Izšolan družinski terapevt, ki vodi nedeljske maše na Mirenskem Gradu. Veliko je petja, sodelovanja, glasbe. Pomembno je: pomoč ni pogojena z vero. Med uporabniki je tudi musliman. Oni imajo zdaj post, on bo imel bajram, ko pride čas. Pred jedjo moli k svojemu bogu. Kdo, ki ne verjame v boga, se lahko zahvali svojim staršem, prijateljem, ki mu stojijo ob strani. Spoštovati je treba drug drugega, sicer sobivanje ni mogoče.

In če se gre zjutraj k maši – niso vsi vajeni dneva začeti z molitvijo. Praksa je pokazala, da je to čas, ki vsakemu koristi, da se lahko ustavi ob sebi in odnosih z bližnjimi. Tudi zaradi prijateljev in občutka pripadnosti ni nič narobe, če za vse velja isti red. Tu živijo ali delajo ljudje, ki že leta in desetletja delajo na sebi. Ki gradijo skupnost in v njej sobivajo. Nekateri prostovoljci živijo v skupnosti, kot tudi moja sogovornica, nekateri pa z zakonci in otroki.

Nedeljska maša

V nedeljo se res še enkrat odpravim na Mirenski Grad, da prisluhnem duhovniku Petru Žaklju, o katerem sem slišala toliko spodbudnih besed. Dan ni tako sončen kot prvič, cerkev pa je ob 16. uri vseeno skoraj polna. Pridiga je sporočilna in nas nagovarja k poslušanju. Kako zelo pomembno je poslušati v zakonu, da se počutimo videne, spoštovane in varne. Na desni strani pa presenečenje. Pevski zbor, sestavljen iz odraslih moških, ženskih in otroških glasov. Dirigira jim moja sogovornica Maja, spremljava pa je tudi pogumna za cerkveno okolje – bobni, kitara, violina, prečna flavta, kolikor uspem videti iz oddaljene klopi, kamor sem se povabila kot opazovalka, da lahko poročam o varnem kraju, kamor si lahko tudi vi pridete spočit dušo. 

revija Jana