Mateja J. Potočnik, montaža

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kadar pomislimo na zapor, si pogosto predstavljamo nevarne ljudi, ki jih je najbolje držati čim dlje od družbe. Razgled prek teh stereotipov odstira dolgoletna zaporniška psihologinja Simona Tripković Drev. »Danes se pogosto sliši, da so zapori polni psihopatov, v resnici pa je zaprtih veliko ljudi, ki so zunaj prav takšni, kot sem jaz in vi. Meja med nami ni tako velika, kot si radi mislimo.« Ena odločitev ali en usoden dogodek je lahko dovolj, da človek za vse življenje dobi etiketo, ki se tako trdovratno zalepi na kožo, da v očeh družbe izgine vse, kar je bil poprej. Kaj vse vidijo in slišijo psihologi?

Mateja J. Potočnik

Na obrobju družbe

»Ko sem leta 2004 začela delati v zaporskem sistemu, sem imela občutek, da so zapori nekje na robu družbe. Za visokimi zidovi, daleč od oči javnosti. Tudi zaposleni smo včasih imeli občutek, da smo nekje na obrobju,« se spominja psihologinja Simona Tripković Drev, ki ima za seboj dolgoletne izkušnje neposrednega dela z obsojenci, zadnji dve leti in pol pa zaseda mesto podsekretarke na Generalnem uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Danes zapori niso več tabu, je pa predstava javnosti o njih še vedno precej zastarela – o ranljivosti zaprtih se denimo skoraj ne govori. Kakšen je torej svet za rešetkami leta 2026? Trudijo se, da bi bil dovolj spodbuden, da se lahko zaporniki nekoč vrnejo domov kot boljši ljudje, pravi strokovnjakinja. Če to želijo, seveda.

Mateja J. Potočnik

Med zaporniki

Predstavljam si varovano sobo z mizo in stolom na vsaki strani, pred zaklenjenimi vrati pa paznika v pripravljenosti, če bi se zapornik morebiti razhudil ter pognal prek mize. »No, pravzaprav ni tako,« se nasmehne Tripkovič Drev. »Na Povšetovi v Ljubljani sem imela pisarno sredi pripornega oddelka, zaporniki so ves čas hodili mimo. Sicer pravosodni policist zaprtega pripelje do pisarne ali pa ga psiholog sam povabi na pogovor.«

Med pogovorom sta v pisarni sama. Se je pri tem kdaj počutila ogroženo? »Predstava ljudi je precej drugačna od resničnosti. V zaporu sem se vedno počutila varno, včasih celo bolj kot zunaj. Zaprti imajo v veliki večini zelo spoštljiv odnos in cenijo, da jim nekdo prisluhne. V vsej karieri nisem doživela neposredne grožnje. Če pa sem kdaj ocenila, da bi lahko bil pogovor zahtevnejši, sem prosila pravosodne policiste, da so bili v bližini.«

Mateja J. Potočnik

Psihopati med nami?

A delo v zaporu vendarle ni sprehod po makovem polju. Tam so zaprti tudi ljudje, ki imajo antisocialne osebnostne motnje in so lahko nasilni že po naravi. Psihopati in sociopati, denimo. »Res vlada mnenje, da so zapori polni psihopatov, in ljudje si predstavljamo, da gre za zelo hudo motene, manipulativne ali disocialne ljudi … No, seveda so tudi takšni primeri. A ne bi rekla, da je to večina ali da bi bilo to očitno že na prvi pogled. Veliko jih je, ki so zunaj prav takšni, kot sva jaz in vi, a so jih napačne odločitve ali okoliščine v življenju pripeljale do dejanja, zaradi katerega so potem pristali v zaporu. Ob marsikaterem primeru sem se vprašala: ali se lahko kaj takega zgodi tudi meni?«

Mateja J. Potočnik

Za vsako etiketo stoji človek

Kaznivo dejanje, zaradi katerega je nekdo v zaporu, pri njenem delu nikoli ni bilo v ospredju. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik

Mateja J. Potočnik

Mateja J. Potočnik