Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Živimo v zahtevnih časih. Vsi preveč hitimo, ob tem pa postajamo nestrpni, pestijo nas najrazličnejše stiske. Vesela sem, da lahko naredim nekaj lepega in ljudem polepšam trenutke vsaj z rožami. Cvetje je lahko naravnost zdravilno, pa naj bo zgolj en cvet ali pa šopek. To polepša dan vsakemu človeku,« živahno pripoveduje Marina, velikokrat tudi psihologinja in terapevtka, saj ji tako mladi kot stari zaupajo lepe in težke stvari iz svojega življenja, težko življenje pa je imela tudi sama.

Ljudje

V osupljivem cvetličnem kraljestvu Mihe Oblaka

Pri 14. spoznala moža

»Prihajam iz srbske vasi Vranje, na meji z Makedonijo. Doma nas je bilo pet otrok, oče je mamo zapustil, ko se je rodil najmlajši, in se je morala znajti, kakor je vedela in znala. Dobesedno čarala je, da smo preživeli. Otroci smo ji pomagali pri delu. Stara sem bila komaj štirinajst let, ko sem spoznala svojega moža. Prišel je v Srbijo in mi rekel, da bi se želel poročiti z mano ter me odpeljati v Slovenijo. Kaj pa sem takrat, tako mlada, vedela, kaj je ljubezen! Šla sem z njim in se veselila novega življenja. Najprej v Maribor, nato pa v Kranj in Ljubljano. Četudi nisem znala jezika in sem bila v drugi državi, mi je bilo v Sloveniji od prvega dne lepo. Dolga leta sem delala kot čistilka v hotelu v Kranju, ob koncih tedna pa kupovala sadje in zelenjavo ter ju prodajala pred Iskro. To mi je pomagalo priti do prvega (svojega) doma,« pripoveduje Marina. Ker so se po moževi strani ukvarjali s prodajo rož na tržnici, je to poskusila tudi sama. Sprva samo ob praznikih, ko je bilo povpraševanje največje. Ko pa je mož padel z lestve in se hudo poškodoval, je prevzela delo v celoti.