Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Prvi razmislek je vezan še na moja študentska leta. V kolonijo na Debeli rtič sem takrat spremljala skupino socialno ogroženih otrok. Tako jih je definirala občina in zanje finančno prispevala. Pridružili so se tistim vrtčevskim skupinam, za katere so del sredstev prispevali starši sami. Med vožnjo z avtobusom sem otroke zabavala s skupnim prepevanjem in s povezujočim klepetom ter si mislila, da nam je vsem lepo. Ko pa je voznik zavil na končno parkirišče, sem zaslišala hlipanje. Na sedežu, za katerega sem mislila, da je prazen, je sedelo dekletce, ki je bilo med potovanjem tiho izključeno iz veselega dogajanja.

Ko sem po večerji nadzirala pripravo otrok na spanje, sem doživela drugo presenečenje. V nekem trenutku je moj pogled ujel otroka, ki si je na krtačko namazal zobno pasto, jo pojedel kakor iz žličke, zatem pa si drgnil zobe. In sem se lotila razlagati delovanje krtačke, paste in vode, pa katere ploskve zobkov je treba drgniti in kako. Zgodba ima nadaljevanje. Najina najmlajša je povedala, da je ona pred leti kdaj tudi naredila tako. »Ko pa je bila zobna pasta tako dobra.« Hči pediatrinje! Štala.