Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Včasih smo se borili za gledalca ob osmih zvečer. Danes se boriš za njegovih naslednjih sedem sekund.« Ko sem prebrala besede Lada Bizovičarja v pogovoru za to številko, sem se najprej nasmehnila, potem pa zamislila. Ker misel ne govori le o televiziji. Govori o vseh nas.

Film in TV

Lado Bizovičar: "Pred otroki sem imel o vzgoji jasna stališča"

Sedem sekund. Toliko časa ima danes zgodba, da nas prepriča, preden palec zdrsne naprej. Toliko časa ima obraz, preden ga zamenja naslednji. Pogosto še manj. Drsamo, preskakujemo, posnetke gledamo pospešeno, sporočila beremo do polovice, na prijateljeve besede pa odgovorimo s sličico. Za vsakim zaslonom pa so ljudje, ki natančno vedo, kako ujeti naš pogled in ga ne izpustiti. Aplikacije so zasnovane tako, da se nikoli ne končajo: ni zadnje strani, ni pike, vedno čaka še nekaj. Vsak klik in vsak postanek prsta je nekomu vreden.

Naša pozornost pa je postala valuta, ki jo zapravljamo, ne da bi opazili, komu jo sploh dajemo.

Tega ne pišem, da bi koga obsojala. Kako neki. Tudi sama kdaj zvečer obsedim ob zaslonu dlje, kot bi želela, in se potem sprašujem, kam je šla ura. Družabna omrežja nas znajo nasmejati, povezati, včasih celo kaj naučiti. A življenje, ki ga tam gledamo, je izrezano na najlepše prizore: brez dolgočasja, brez dvomov, brez utrujenosti, brez solz, brez gub, brez vsega, kar se zgodi, ko kamera ugasne. Ampak to ni resničnost. To je le ideja zanjo.

S.R./MPA

Težava vseh nas pa postaja, da se navajamo živeti v napovednikih in se ob tem začenjamo sami vesti kot stroji. Odzivamo se hitro, mislimo na kratko, čutimo površinsko. In tu je paradoks: medtem ko se bojimo, da bo umetna inteligenca postala preveč podobna človeku, sami vse bolj postajamo podobni njej. Če se ne bomo več znali ustaviti in poglobiti, bomo nekoč mi tisti, ki bomo služili algoritmom, in ne obratno.

Film in TV

Gregor Baković: "Tako sem se soočil – da sem odrastel"

Ker algoritmu ni treba, da razmišljamo. Dovolj mu je zgolj to, da gledamo naprej. Neštetokrat po tistih sedem sekund. Resnica pa potrebuje čas. Človeka ne spoznaš v sedmih sekundah. Niti v sedmih minutah. Spoznaš ga, ko mu pustiš govoriti, ko pride do stavka, ki ga ni nameraval izreči, do premora, v katerem se zgodi nekaj pristnega. Resnica ni v izseku, ampak v celoti.

Prav zato v reviji Obrazi delamo tako, kot delamo. Naši sogovorniki si vzamejo čas za nas, mi zanje. Za vsakim intervjujem je čas pozornega poslušanja in vprašanj, ki jih večkrat lahko zastaviš šele, ko se vzpostavi zaupanje. Delamo pogovore in se trudimo biti več kot bleščeč trenutek. Takšen odnos nam odpira vrata, ki jih drugim pustijo zaprta. Ilka Štuhec, tokratni naslovni obraz, ki svojo zasebnost sicer skrbno varuje, je tokrat z nami prvič odkrito spregovorila o osebnih temah, tudi o ljubezni.

Šport

Ilka Štuhec: "Takrat se ni izšlo tako, kot bi si oba želela"

Vabim vas, da si to številko privoščite počasi. V miru, brez telefona v drugi roki. Podarite našim sogovornikom več kot sedem sekund. Naj vas kakšen stavek zmoti, kakšen preseneti, kakšen pa spremlja še dneve. Vrnili vam bodo z obrestmi.

Zapis so uvodne besede urednice revije Obrazi v oktobrski številki 

Film in TV

Vesna Slapar o odzivih ljudi: "Pa saj v resnici nisi tako grozna"