Profimedia

Njeno samosprejemanje ni prišlo samo od sebe; leta se je borila z očitki in nerealnimi lepotnimi standardi, dokler ni ponotranjila kljubovalne integritete in vzljubila naravne podobe človeka v vseh starostnih skupinah.

Globine igralstva

Kate Winslet, danes 50-letna igralka, je v svoji bogati karieri že od vsega začetka spretno prehajala med hollywoodskimi uspešnicami in umetniškimi, eksistencialno obarvanimi mojstrovinami. Postala je prva igralka, ki je še pred dopolnjenim 30. letom prejela štiri nominacije za oskarja, zlati kipec pa osvojila leta 2008 za vlogo v filmuBralec.Sodelovala je tudi pri kultnem filmuVečno sonce brezmadežnega uma, nagrado BAFTA za najboljšo stransko igralko leta 2016 za filmSteve Jobspa je posvetila vsem dekletom, ki dvomijo vase. Ob tem je delila spomine na čas, ko ji je učitelj dramske igre v šoli svetoval, naj se sprijazni z vlogami debelih deklet.

Za vsako vlogo, ne glede na obseg pasu, se v lik povsem poglobi, prouči njegovo temino, blišč, tesnobo in posebnosti ter se mu tako preda, da za seboj pušča pravo zakladnico izjemnih filmov, ki se lahko pohvalijo z globoko vsebino in odlično igro. Za filmAvatar 2se je učila prosto potapljati in pod vodo zadrževala dih sedem minut in 14 sekund, s čimer je presegla filmski rekord Toma Cruisa. Do podobno skrajnih razsežnosti je šla pri pripravah na filmAmmonite. Da bi zares začutila svoj lik Mary, se je preselila v majhno, vetrovno hišo v Lyme Regisu, kjer se film dogaja. Večere je preživljala ob risanju in pisanju ob svečah, večerjala je skledo juhe, dneve pa je preživljala na pečinah, kjer je z antičnimi orodji iz kamnin izbijala fosile, obuta v težke škornje.

Odnos do telesa

Kljub njeni nesporni igralski odličnosti se številni raje ukvarjajo z njenim videzom in tem, koliko ustreza pričakovanim lepotnim idealom filmske industrije. Joan Rivers, ameriška igralka, ki je ponotranjila družbena pričakovanja o videzu ženske, je nekoč komentirala videz Kate vTitaniku: »Če bi izgubila le pet kilogramov, bi Leo lahko šel na splav.«Kate se dobro spominja teh časov: »Pri mojih dvajsetih letih so ljudje veliko govorili o moji teži. Potem sem dobila oznako, da sem drzna in glasna. Ne–samo branila sem se.« Ko se je vrnila k branju člankov, ki so jih o njej pisali konec 90. let prejšnjega stoletja, ko je štela komaj 19 let, je bila zgrožena:»Skoraj smešno je, kako šokantni, kako kritični, kako odkrito kruti so bili tabloidni novinarji do mene. Še sama sem ugotavljala, kdo za vraga sploh sem! Komentirali so mojo velikost, ugibali, koliko tehtam, objavljali domnevne diete, ki naj bi jih imela. Bilo je grozno in strašno boleče za branje. A hkrati me je ob branju tega zelo ganilo, kako drugače je danes.« Na vprašanje, kako so komentarji o njenem telesu vplivali nanjo v najstniških letih, je Kate odgovorila: »Poškodovali so mojo samozavest.Poleg tega to posega v tvoj razvijajoči se občutek za to, kaj je lepo. Res sem se počutila zelo osamljeno. Iz preprostega razloga: na to te nič ne more zares pripraviti.«

Profimedia

Med snemanjem filma Titanik je bila Kate, takrat v zgodnjih dvajsetih, glede odnosa do svojega telesa v »ne posebej dobrem psihičnem stanju«. Čeprav je bila izkušnja snemanja filma neverjetna, se je njen svet popolnoma obrnil na glavo, ko je film prišel v kinematografe. »Na ta svet nisem bila pripravljena,« je dejala in povedala, da je že od mladih let poslušala negativne komentarje o svojem videzu. Spomnila se je, da so ji v osnovni šoli vrstniki dali vzdevek »kitova mast«, pozneje pa ji je učitelj dramske igre povedal, da se bo morala sprijazniti z vlogami debelih deklet, če želi postati igralka. Med 15. in 19. letom starosti je bila občasno na dietah, potem ni jedla skoraj ničesar več. »Bilo je res nezdravo,« je dejala.Njena medijska podoba je bila popolnoma popačena in fotografije za naslovnice revij so bile obdelane brez njenega vedenja. Ob pogledu na takšne podobe je pomislila: »To nisem jaz. Moj trebuh ni tako raven. Moje noge niso tako dolge, moje prsi niso tako velike. Kaj? Moje roke niso tako izklesane. Kaj za vraga?« Ni želela, da bi katerakoli mlada ženska, četudi samo ena, gledala takšno sliko in pomislila: »O moj bog, tudi jaz hočem biti takšna.« »Ker to nisem bila jaz,« je vztrajala.

Lepota staranja

Čeprav se je položaj žensk v filmski industriji sčasoma spremenil, Kate poudarja, da se moramo še vedno odvaditi ogromno stvari v zvezi s tem, kako govorimo z ženskami v filmu. Ko se je lotila svojega režijskega prvencaGoodbye June, ki ga je napisal njen sin Joe Anders, je slišala številne pripombe, ki jih moškemu režiserju nikoli ne bi rekli. »Tako so na primer rekli: Ne pozabi biti samozavestna pri svojih odločitvah.
In jaz bi najraje odvrnila: Ne govorite mi o samozavesti, samozavesti mi res nikoli ni manjkalo. Moškemu tega ne bi rekli.« Zelo jo moti tudi prikaz žensk po 40. letu starosti: »Ženske smo v štiridesetih pogojene, da razmišljamo: No, počasi se bližam koncu. Misliš, da boš šla v menopavzo, nehala imeti spolne odnose, prsi se bodo povesile, koža bo postala nagubana … Najprej – pa kaj? In drugič, to je zgolj pogojenost. Mislim, da ženske z leti postanejo sočnejše in bolj seksi, bolj zasidrane v svoji resnici in v tem, kdo so, bolj močne in bolj sposobne hoditi skozi svet ter se manj obremenjevati. In to jih opolnomoči.«

Njeno sporočilo ženskam

Vsaki ženski, ki poskuša posnemati hollywoodski videz, želi sporočiti: »To je mit. Iskreno, mit. Ženske na rdeči preprogi so štiri ure sedele pri frizerju in v maski za takšen videz in verjetno so imele vsak dan v tednu pred dogodkom nego obraza.

Vem, ker sem bila med njimi in imela nešteto takšnih neg … Zame je skrivnost staranja, v Hollywoodu ali kjerkoli, pravzaprav v sprejemanju tega, kdo si, in v sprejemanju dejstva, da sprememb ne moremo ustaviti. Seveda lahko naredimo kaj za podporo zdravju in koži, da se počutimo malo bolje in da si nekoliko podaljšamo dobro počutje. A zame je bistvena lepota, ki prihaja od znotraj, in za to, da nismo tako samokritične – to je velika stvar.« Zelo jo moti tudi, kako govorimo o igralkah, ki stopijo na rdečo preprogo: »Ljudje bodo rekli, da ima lepo postavo ali da je izklesana in napeta ali vitka. Ne govorite tega. Tega ne govorimo o moških. Je izjemno neodgovorno in neposredno hrani mlade ženske z idejami popolnosti, ki ne obstajajo. Z idejami teles, za katera mediji pravijo, da jih imamo. Ampak imamo jih za eno noč, samo za eno noč, ko smo v tisti prekleti obleki … Res si želim, da ne bi bilo toliko komentarjev o telesni podobi igralk.«

Profimedia

Šola in gledališka skupina

Da bo postala igralka, se je odločila že zelo mlada, navdihnile so jo črno-bele fotografije njenih starih staršev na odru, vendar je pogosto igrala stranske vloge. Glavne vloge jo pravzaprav niso niti zanimale. V šoli so jo maltretirali, jo zapirali v likovno omarico in jo obkladali z žaljivkami na račun njene postave.V času ustrahovanja se je, kot pravi, povsem posvetila igranju in svojemu ustvarjalnemu svetu zunaj šole. »Nisem jim dovolila, da bi pokvarili smer, za katero sem bila odločena, da ji bom sledila,« je dejala. »In vsaj doma sem imela čudovito družino.« Pri 16 letih je zapustila šolo, približno v času, ko je dobila svojo prvo filmsko vlogo v filmuHeavenly CreaturesPetra Jacksona iz leta 1994, in od takrat ni nehala delati.

Družina Winslet je v Readingu živela kot umetniška družina; oče Roger je bil občasni igralec, ki je med vlogami opravljal različna dela, mama Sally pa je bila varuška s krajšim delovnim časom. Kate je odraščala kot ena od štirih otrok s starejšo sestro Anno, mlajšo sestro Beth in mlajšim bratom Jossom. Otroci so bili člani ljubiteljske gledališke skupine, ki je redno nastopala v mestnem gledališču Hexagon, brutalističnem kolosu ob obvoznici. Tam je Kate hodila na avdicije za televizijske in filmske vloge in kot najstnica začela varčevati denar, ki ga je zaslužila s plačanimi nastopi. Ljudje ji včasih sploh ne verjamejo, da izhaja iz revnejše družine: »Govorim zelo lepo, zato zvenim, kot da bi bila zelo dobro izobražena, lepo vzgojena, iz privilegiranega okolja in podobno. Pa to sploh ne drži.Moji starši so imeli res zelo malo. Ena redkih stvari, ki so nam jo lahko dali – ker je bila brezplačna – je bila možnost, da smo obiskovali čudovito gledališko skupino, ki je bila neverjetna, izjemno raznolika in vključujoča ter je sprejemala otroke od približno osmega leta pa vse do odraslih. To je bil naš prvi pravi stik s tem, kaj pomeni biti del delujoče ustvarjalne skupnosti – ko skupaj postaviš predstavo in ustvariš umetniško delo, ki vključuje veliko ljudi.«

Tuji

Liam Neeson: Za sijajem uspeha se skriva globoka osebna tragedija

Izkušnja skupnosti in pripadnosti

V gledališču so morali vsi poslušati in poprijeti za delo. Imeli so veliko plesnih koreografij in ogromno besedila, ki so se ga morali naučiti, in vsi so morali paziti drug na drugega ter se izmenjevati pri vlogah. »Sama v tej gledališki skupini nikoli nisem dobila zelo velikih vlog, a to ni bilo pomembno, ker so dali vsakomur občutek, da je enako pomemben. Mislim, da je bila to ena najboljših stvari, ki so jo naši starši naredili za nas, ker se naše življenje ni vrtelo le okoli šole in drobnih politik šolskega igrišča. Šole nisem posebej marala in mislim, da tam nisem zares zacvetela. Tukaj pa sem. Mama in oče sta se verjetno počutila zelo kriva, ker nam nista mogla plačati klavirskih ur ali prave plesne ali igralske šole, toda lahko sta nam dala te izkušnje skupnosti in pripadnosti nečemu, kar je pomenilo, da je bila naša samopodoba precej uravnotežena.« Meni, da je otrokom danes zaradi družbenih omrežij mnogo težje, ker se nenehno primerjajo, želijo biti všečni in se sesujejo, če niso. »To je noro. Gre za izmišljeno obliko razvoja samopodobe, medtem ko sta v resnici prav življenje samo in komunikacija z drugimi pogosto najboljše merilo tega, kdo postajaš v svetu, kakšno je tvoje mesto v njem in kdo želiš biti. Mi smo imeli neverjetno srečo. Hvala bogu, da takrat ni bilo mobilnih telefonov.«

Potrdila je, da se v Londonu še vedno vozi z javnim prevozom in opaža, da nihče več ne pogleda stran od svojega telefona. »Srce parajoče je. Nihče več ne gleda v ta prekleti svet.«

Profimedia

Trije otroci in trije možje

Medije je njeno osebno življenje od nekdaj zelo zanimalo in na vse pretege so poskušali pokukati za zaprta vrata njenega doma, vendar je igralka do svoje zasebnosti in zasebnosti svojih otrok zelo zaščitniška. Kljub svetovni slavi je večkrat poudarila, da je središče njenega sveta materinstvo, njena življenjska pot pa je bila prepletena s tremi pomembnimi partnerskimi odnosi, ki so ji vsi dali po enega otroka. Leta 1998 se je poročila z britanskim režiserjem Jimom Threapletonom, ki ga je spoznala med snemanjem filma Hideous Kinky. V tem zakonu se je leta 2000 rodila hči Mia Honey Threapleton, vendar se je par ločil že leta 2001 in Kate je novo poglavje odprla z režiserjem Samom Mendesom, s katerim se je poročila leta 2003. Istega leta se jima je rodil sin Joe Alfie Winslet Mendes, ampak se je tudi ta zakon končal z ločitvijo leta 2011.

V tretji zakon je igralka stopila leta 2012 z britanskim poslovnežem Nedom Rocknrollom (nekočEdward Abel Smith). V tem razmerju je leta 2013 dobila sina Beara Blaza Winsleta. Prav tretji zakon naj bi ji prinesel občutek stabilnosti in umirjenosti, ki ga je iskala. Otroke je želela vzgajati čim bolj stran od blišča filmske industrije ter jim omogočiti običajno, prizemljeno otroštvo. »Ne obžalujem svojih zakonov. Iz treh zakonov imam tri otroke in oni so največje ljubezni mojega življenja,« je povedala in dodala, da je v tretjem zakonu našla tisto, kar je iskala.

Profimedia

Življenje v tvojih rokah

Kate Winslet s ponosom pove, da se stara naravno in da se ni odločila za plastično kirurgijo. »Z vsakim letom sem bolj sproščena sama s seboj. To mi omogoča, da mnenja drugih preprosto izhlapijo,« je dodala. Žalosti jo, koliko ljudi posega po lepotnih posegih in zdravilih za hujšanje. »Če je človekova samopodoba tako močno vezana na njegov videz, je to strašljivo,« je povedala, »in hkrati zmedeno, ker se mi na trenutke zdi, da gre na bolje, ko na dogodkih vidim igralke, oblečene tako, kot želijo, ne glede na postavo. Potem pa izvem, koliko ljudi uživa zdravila za hujšanje. Tako zelo različno je. Nekatere se odločajo, da bodo to, kar so, druge naredijo vse, kar je v njihovi moči, da to ne bi bile.« Najbolj ji je všeč, ko se postarajo roke: »To je življenje – v tvojih rokah.«

Danes se počuti srečno, tako v življenju kot v karieri. Prek filmov, v katerih je igrala, se je izobrazila ne samo v tehnikah igranja, ampak tudi o življenju samem. Ko je živela življenja drugih, je spoznavala zgodovino, družbene ideologije, percepcijo heteronormativnosti, lastne vrednote in raznolikost pogledov ljudi.

Članek je bil v reviji Obrazi  03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.