Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tudi zato, ker ve, kako zelo lahko iskren pogovor pomaga ljudem, ki se znajdejo v podobni stiski. Prepoznavna igralka, voditeljica, scenaristka in režiserka pripoveduje o obdobju, ko ni zmogla več dihati, o dolgi poti okrevanja, podpori moža in terapiji, ki ji je, kot pravi sama, rešila življenje. Hkrati pa razkriva, kako jo je prav ta izkušnja naučila ustaviti se, prepoznati svoje meje in živeti bolj svobodno.

Odkrito ste priznali, da ste si poiskali pomoč terapevta. Katere vzorce ste preokvirili? Mislite, da bi zmogli tudi brez strokovne pomoči? Kaj bi svetovali ljudem?

Mislim, da ne. Ali pa bi trajalo vse življenje, da bi prehodila to zahtevno pot. Terapija, sploh če je strokovna, ti da bližnjice do uvidov, do katerih bi mogoče prišel po dosti buškah. Vsi se pač učimo, celo življenje. Seveda še vedno delam napake kljub terapiji, da ne bo pomote. A se je tudi odnos do »napak« spremenil.

Zdaj jih grem na terapijo »pogledat«, kot rečem, da vidim, kaj mi sporočajo. Ker vedno nekaj sporočajo, imajo namen. In ta namen je v resnici plemenit. Terapija mi je pomagala prepoznati mehanizme, ki me poganjajo skozi življenje ...