Jure Godler: »To pravim jaz in to pravi moj odvetnik«
Jure Godler je za prizorišče svoje nove kriminalke izbral svet, ki ga dobro pozna – televizijski kviz.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Knjiga Pet sekund do smrti je pri Založbi Pivec izšla 3. oktobra, prav na dan izida pa jo je ob 11. uri predstavil tudi v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. V drugem primeru Hermana Arha se televizijski studio spremeni v prizorišče umora, izmišljeni kviz Sfingine sekunde pa ima prav godlerjevsko pravilo: pet tekmovalcev, pet vprašanj, pet sekund za odgovor in pet milijonov evrov.
Godler svojega ostarelega učitelja fizike sicer noče razglasiti za slovenskega Poirota, čeprav priznava, da je sam odraščal ob Agathi Christie. Tudi televizija v romanu ni le kulisa. Povedal nam je, da je nekatere značilnosti tekmovalcev, ki jih je spoznal pri Milijonarju, »razdrobil« med svoje knjižne like – pri tem pa se v svojem slogu zavaruje: »Vsaka podobnost z živimi osebami je zgolj naključna. To pravim jaz in to pravi moj odvetnik.«
Z Juretom smo govorili o Arhu in njegovih prihodnjih primerih, o tem, kako sestavi zgodbo, da je na koncu »vodotesna«, zakaj ima beležko celo na nočni omarici, kaj se je o ljudeh naučil ob vodenju Milijonarja in zakaj za pisanje ne potrebuje ne viskija ne gramofona – samo mir in tišino.
♠♠♠♠♠♠♠♠♠♠
Začniva pri Hermanu Arhu: se je zdaj dodobra ogrel? Se nam obeta slovenski Poirot ali lahko rečeva, da ga že imamo?
Joj, ne bi rad, da se ga prime takšna primerjava, čeprav sem s Poirotem odraščal in so mi romani Agathe Christie vedno pomenili zelo veliko in se k njim vedno rad vračam. Arh je ostareli učitelj fizike, ki rad rešuje umore in pomaga nesposobnim kriminalistom. To je vsa podobnost z ostalimi »posvetovalnimi« detektivi.
Med vami in Arhom vidim nekaj vzporednic. Koliko jih vidite vi? Zdi se mi zelo šarmanten moški – ste mu posodili kaj svojega šarma? Ima tudi kakšno lastnost, ki bi jo z veseljem prevzeli od njega?
Jaz pri sebi šarma ne zaznavam. Morda se vam to dozdeva, ker včasih nosim kravato. Lastnost, ki bi jo z veseljem prevzel od njega, je mirno življenje, ki ga vodi, ko pred seboj nima nobenega detektivskega primera. Tega za zdaj še nimam, saj še nisem v pokoju. Nekako pa tudi dvomim, da ga bom imel takrat, ker sem po naravi zelo aktiven človek.
Arh ima svojo rdečo beležko. Imate tudi vi kaj podobnega, kamor zapisujete opažanja, zamisli in stvari, ki jih drugi morda spregledajo? Sploh še pišete z roko?
O, brez skrbi. Brez tega ne gre. Vse od osnovnih idej za novi roman do sinopsisov poglavij zapisujem v beležke, saj ideje pridejo ob nepredvidljivem času, beležka pa je skoraj vedno pri roki. Edina slaba stran mojih zapiskov je, da včasih, ko želim na papir prenesti veliko idej, vse skupaj tako na hitro načečkam, da čez nekaj časa ne znam več razbrati, kaj sem pravzaprav napisal.
Ta vrsta kriminalk vam je očitno pisana na kožo. Ob branju sem pomislila, da bi se lahko še dolgo družili z Arhom. Vas kdaj zamika popoln odklop, ko nihče ne bi vedel, kje ste, vi pa bi imeli mir samo za pisanje?
Lepa hvala, v tem žanru se res najdem. In ja, to so moje mokre sanje in marsikaj bi dal, da bi postale resničnost. Ampak zaradi ostalih snemanj in nastopov je to trenutno relativno neizvedljivo. Vsekakor pa bi to bil moj cilj, saj sem že zelo star in betežen ter bi mi takšen življenjski slog zelo ustrezal.
Pisatelja takšne kriminalke si predstavljam ob oknu stare meščanske hiše: zunaj dežuje, na mizi je skodelica čaja, z gramofona pa se ob prasketanju plošče slišijo skladbe iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Kako blizu je ta slika vašemu dejanskemu pisanju?
Resnično stanje je precej drugačno. Zgodba, zapleti in liki, to so vse stvari, ki nastanejo nenačrtovano. Nikakor v smislu: zdaj bom pa sedel za mizo in ustvaril zgodbo ali lik. Ko to dejansko naredim, že glavnina stoji in moram napisati samo še dialoge ter zaključiti poglavja. To je zelo neromantično početje, ki ga navadno prakticiram z zagrnjenimi zavesami v tišini. Morda v ozadju igra radio, kaj več pa ne. Na takšen način sem najbolj učinkovit.
Pri Milijonarju od blizu vidite, kaj se zgodi s človekom, ko je pod pritiskom. Ste kaj od tega, kar ste opazili pri tekmovalcih, prenesli v knjigo?
To se dogaja kar pogosto: kakšne značajske lastnosti, ki jih opazim pri ljudeh, prenesem v like svojih romanov, nikoli pa jih ne prekopiram v celoti, kar pomeni, da so liki vedno sestavljeni. Vsaka podobnost z živimi osebami je zgolj naključna. To pravim jaz in to pravi moj odvetnik. Seveda sem kar nekaj značilnosti tekmovalcev razdrobil med svoje like v romanu.
Če zločin za trenutek odmisliva: bi kviz iz romana lahko zares gledali na slovenski televiziji? Bi ga želeli voditi?
Zakaj pa ne? Za potrebe romana sem si izmislil čisto novi kviz, ki se imenuje Sfingine sekunde. Tekmuje pet tekmovalcev, zastavljenih je pet vprašanj, za vsako je na voljo pet sekund za odgovor in za pet pravilnih odgovorov dobite pet milijonov evrov. No, nagradni znesek bi bilo treba nekoliko prilagoditi slovenskim razmeram, vse drugo pa bi na televiziji krasno delovalo.
Če bi Arh prišel na snemanje Milijonarja in vas nekaj ur tiho opazoval, kaj na vas bi vzbudilo njegov sum? Imate kakšno povsem nedolžno navado, zaradi katere bi se znašli na njegovem seznamu osumljencev?
To ste pa vprašali napačno osebo. Jaz zase mislim, da je nimam, a če bi me nekdo z Arhovim detektivskim talentom pozorno opazoval, bi gotovo kaj opazil. Nekatere tekmovalke in tekmovalci mi včasih pravijo, da me je zelo lahko prebrati med kvizom, ne vem pa, ali je res tako. Morda sem samo tako zvit in prebrisan. Ali pa tako dobro igram. Vse je mogoče, verjetno pa malo manj.
Ste se pri kakšnem prizoru ustavili in pomislili, da bo nekdo prepričan, da pišete o njem?
Morda sem imel takšne misli prej pri pisanju vohunskih avantur s Spencerjem in Novakom, ker so bile bolj v današnjem »zeitgeistu« ter so se v njih pojavljali liki z razpoznavnimi in specifičnimi lastnostmi. V mojih detektivkah pa so liki res sestavljeni iz mnogih različnih značilnosti in dvomim, da bi se kdo iz resničnega življenja v njih prepoznal.
Vi dobro veste, kako dolgih je lahko pet sekund tišine pred kamero. Kako ta občutek prenesete na papir? Se pri pisanju napetega prizora zalotite, da razmišljate kot voditelj: še malo ga bom pustil čakati, odgovora mu še ne dam?
To je pa čisto odvisno od situacije in od denarja, ki je v igri. Takšne napetosti in zavlačevanja pridejo ponavadi na vrsto višje v kvizu, ko so dobitki in tudi dvomi večji. Najraje imam, ko nekdo odgovori na vprašanje in ko vidim, da se je odločil za pravilen odgovor, potem z veseljem zavlačujem, kolikor se da, ker zavlačujem z dobro novico. Načeloma zavlačujem manj, ko je odgovor napačen.
Na televiziji se lahko tudi trenutek, ki je za nekoga zelo neprijeten, spremeni v odličen televizijski prizor. Kje je za vas meja, ko bi bilo treba kamero ugasniti?
Mislim, da se to ne more zgoditi. Navsezadnje snemamo samo televizijski kviz, kjer se trudim s tekmovalci priplezati čim višje po nagradni lestvici in biti njihov zaveznik. Morda bi bilo treba kamero ugasniti, če bi nekdo omedlel, kar se pa do zdaj še ni zgodilo. Morda se nekoč bo. Pri glavni nagradi.
Pri televiziji prej ali slej vidite odziv občinstva, pri pisanju pa ste lahko dolgo sami s svojo presojo. Je kdo rokopis bral že sproti? Komu dovolj zaupate, da mu pokažete tudi del, za katerega še sami ne veste, ali je dober?
Načeloma ne. Na leto izdam en roman in tega tempa ne bi mogel držati, če bi na račun testnega branja tretjih oseb vmes poizvedoval o mnenju in sproti popravljal. Prvi osnutek mora biti spisan, kolikor hitro se da, da potem ostane čim več časa za revizije in popravke. Šele potem, ko menim, da je roman v zreli fazi, ga dam testnim bralcem. Če bi to počel sproti, se mi ne bi izšlo.
Ne bova razkrivala preobratov, me pa zanima, kako jih doživljate vi. Se vam kdaj zdi, da ste zgodbo imenitno sestavili, potem pa zaradi ene podrobnosti vse razpade? Kako se lotite popravljanja?
To se mi je že zgodilo, čeprav se ne dogaja pogosto. Kar se zgodi, je to, da sestavim zgodbo, ki stoji, napišem natančne sinopsise vseh poglavij in šele nato se lotim pisanja. Pri samem pisanju pa se včasih utrne še kakšna nova ideja, ki podre že napisan sinopsis, in takrat se moram vrniti nekaj korakov nazaj ter popraviti, da je zgodba spet, kolikor se da, vodotesna.
Kaj naredite, ko se vam dobra zamisel utrne nekje, kjer ne morete takoj sesti za računalnik? Kako jo ujamete, da vam ne uide?
Če je ideja dobra, potem si jo zapomnim in jo zapišem, ko pridem do beležke, če je slučajno nimam pri sebi. Največja težava je, če se mi ideja pojavi v sanjah in pričakujem, da mi bo ostala v glavi do jutra, če se slučajno sredi noči zbudim, a se to ne zgodi. Zato imam beležko tudi na nočni omarici.
Kdor posluša vaš podkast z Anžetom Tomićem, lahko v knjigi prepozna kakšno podrobnost, ki zazveni domače. Se takšne povezave zgodijo spontano ali kdaj namenoma pustite kakšen namig za poslušalce?
Res je. Vseh pet poslušalcev razpozna vse dovtipe, ki jih včasih natrosim po romanih. Se pa zgodijo zelo spontano in so predvsem odvisni od dogajalnega prostora v romanu. Morda je to prišlo še bolj do izraza v novem romanu Pet sekund do smrti, ki se dogaja v televizijskem in medijskem okolju.
Vaša ljubezen do retro stvari se lepo prilega tudi k tej zgodbi. Kateri predmet iz nekega drugega časa vam je osebno najbolj pri srcu in zakaj?
Bi rekel, da pisalni stroj, ker gre za fenomenalno napravo in pripomoček, ki je revolucioniral področje pisanja in založništva. Bi si želel, da bi ga več uporabljal, a pri rokih za oddajo in pri tem tempu ni praktično. Besedilo je v končni fazi treba prepisati na računalnik, to pa pomeni dodaten čas, ki ga že tako zmanjkuje.
Za vami je že precej pisanja, še veliko več pa branja. Ste kdaj vsaj približno izračunali, koliko knjig ste prebrali? Se pri dobri kriminalki še lahko povsem prepustite zgodbi ali sproti razčlenjujete, kako je napisana?
To bi zelo težko rekel. Vedno sem zelo rad in zelo veliko bral. Včasih sem pisal bralni dnevnik in si zapisoval zanimive podrobnosti o prebranem, knjig pa nikoli nisem štel. Pri branju kriminalk popolnoma izklopim intelekt in se prepustim zgodbi, ker je to edini način, da v branju uživam. Če pa berem analitično, je drugače. Največkrat ponovno berem romane, ki sem jih že prebral, da lahko še podrobneje preučim njihovo strukturo.
Pojdiva še čisto praktično: kaj potrebujete, da lahko pišete? Skodelico čaja Earl Grey, kozarec viskija, glasbo, pravo svetlobo? Imate kakšen obred, s katerim se začne pisanje?
Čisto nič, razen miru in tišine. Če se prekomerno pripravljam in se trudim, da bo vse popolno in udobno, potem ne naredim nič. Pisanje je zame delo, ko moram biti čim bolj učinkovit v prenašanju svojih idej iz glave na papir in okolje. Rituali na to nimajo vpliva, potrebujem pa tišino.
Da ne bova samo o literarnih kvizih: kdo sestavlja vprašanja za Milijonarja in kdaj jih prvič vidite?
Sestavljajo jih sestavljavci vprašanj, jaz pa jih vidim prvič takrat, ko jih vidimo vsi. Mislim, da so vprašanja odlična, vedno se česa naučimo ali pa nasmejimo, kar je čar kviza.
Koliko lahko sodelujete pri njihovem izboru?
Pri sestavljanju vprašanj ne sodelujem, ker nisem dovolj pameten.
Za konec: kaj bi sporočili bralcu, ki bo zdaj prvič odprl vaš novi roman? Na kaj naj bo pripravljen?
V rokah držiš mojo novo detektivko, v katero je šlo zelo veliko dela in ljubezni, in če ti bom z njo polepšal nekaj uric, potem lahko rečem, da imam za seboj dober dan »na šihtu«!
E-novice · Estrada
