Primož Lukežič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Predstava Slovenka, s katero bo prečesala svojo novo (staro) domovino, prihaja med ljudi, kjer bo brez dlake na jeziku povedala, kaj vidi, česa ne razume in čemu se še vedno čudi. Salome ostaja Salome: malo provokacije, precej humorja in ravno prav samoironije, da se Slovenija v ogledalu ne bo preveč ustrašila.

Kaj bi danes rekli ženski, ki je bila v najstništvu prestrašena, nekonvencionalna in prepričana, da bo morala vse življenje prositi za dovoljenje, da sme biti to, kar je?

Jaz bi to vprašanje obrnila. Ne bi govorila ženski. Govorila bi tistemu fantku, ki je takrat obstajal v očeh drugih, v sebi pa je že nosil sanje o življenju, ki ga živim. Rekla bi mu, naj se ne boji svojih sanj. Razširi krila in ne skrivaj svojih želja samo zato, ker jih ljudje okoli tebe še ne razumejo! Nekega dne boš ugotovil, da tisto, česar te je bilo najbolj strah, ni bila tvoja slabost, ampak moč. Predvsem pa bi mu rekla, naj ne prosi za dovoljenje, da sme obstajati. Preveč njih preživi leta tako, da izpolnjujejo predstave drugih, bodisi staršev, okolice, družbe ..., in nekje na poti pozabijo, kaj so si želeli sami. Otroške sanje se nam v odraslosti pogosto zdijo naivne, čeprav je v njih včasih najbolj čist zapis tega, kdo smo bili, preden nam je svet začel razlagati, kdo bi morali biti.

Primož Lukežič

Brez politične korektnosti nam zaupajte, ko pogledate svoje življenje, ste bolj ponosni na to, da ste postali, kar ste želeli biti, ali na to, da ste preživeli vse tiste, ki so bili prepričani, da vam ne bo uspelo?

Nikoli nisem gradila svojega uspeha na želji, da bi drugim dokazala, da se motijo. Če bi živela zato, da bi premagovala svoje nasprotnike, bi jim pravzaprav dovolila, da določajo mojo smer. Bolj sem ponosna na to, da sem si znala prisluhniti. Vedela sem, da zame obstaja prostor. Ne zato, ker bi mi ga moral nekdo podariti. Verjela sem, da si ga lahko ustvarim z delom, vztrajnostjo in talenti. Ni bilo vedno lahko in nič se ni zgodilo čez noč. Za tem, kar javnost danes vidi kot Salome, je ogromno dela, padcev, odločitev, poguma in ponovnih začetkov. Dolgo sem gradila zunanjo podobo življenja, ki sem si ga nekoč lahko samo predstavljala. Toda največji dosežek ni videz, oder, medijska prepoznavnost ali aplavz. Pač pa to, da ne živim več v konfliktu s tem, kar čutim. Ljudem, ki so bili prepričani, da mi ne bo uspelo, sem najlepši odgovor dala že s tem, da še vedno stojim tukaj.

Skoraj 40 let ste živeli v Sloveniji, potem pa končno dobili pečat, da ste Slovenka. Je bila bolj čustvena prisega državi ali spoznanje, da ste morali za nekaj, kar ste že desetletja čutili kot svoje, dobiti uradno dovoljenje?

Prisega je bila zame izjemno čustven trenutek. Zjokala sem se. In to niso bile solze zaradi dokumenta ali birokratskega postopka. Bila je globoka potrditev pripadnosti, ki sem jo ponotranjila že od nekdaj. Skoraj 40 let sem tukaj živela, delala, nastopala, ustvarjala, plačevala davke, se veselila, gradila prijateljstva in svojo kariero. Tukaj je odrasla Salome. Slovenija zame že dolgo ni samo država, v kateri živim. Postala je moj dom. Zato je nekoliko nenavadno, da na koncu potrebuješ uradni papir, da potrdi nekaj, kar je življenje potrdilo že veliko prej. A ko sem ga dobila, sem čutila predvsem srečo, saj sem končno dobila odgovor, kam pripadam. Seveda so obstajale tudi žlehtnobe, ki so mi govorile, da nikoli ne bom Slovenka, naj grem nazaj na Hrvaško in podobne stvari. Zaradi tega se ne jezim več. Njim bi najraje odgovorila v duhu Kekca, da grem skozi življenje z dobro voljo in pogumom ter se ne pustim ujeti v zanke, ki mi jih nastavljajo drugi. Pečat je prišel skoraj 40 let pozneje. Občutek, da sem doma, pa že veliko prej.

osebni arhiv

Slovenija je majhna država, ki rada govori o svoji strpnosti. Je ta prostor pod Alpami res bolj strpen ali samo bolje skriva svoje predsodke?

Bilo bi krivično reči, da se nič ni spremenilo. Ko sem prišla sem, so bile nekatere teme skoraj neizgovorljive, zdaj pa so del javnega prostora. Že to je napredek. Je pa strpnost zelo zanimiva beseda. Včasih se vprašam, ali si sploh želim, da me nekdo tolerira. Jaz tudi nikogar ne toleriram, pač pa spoštujem. Toleriraš lahko hrup pri sosedu, človeka pa bi moral videti kot človeka. Predsodki seveda niso izginili. Nekateri so postali samo bolj prefinjeni. Včasih so ti stvari povedali naravnost v obraz, danes se bo morda nekdo lepše izrazil, občutek v ozadju pa bo ostal enak. Po drugi strani je ogromno ljudi resnično postalo bolj odprtih, predvsem zato, ker so skozi leta spoznali tiste, o katerih so prej poznali samo stereotipe. Zdi se mi, da bo pravi napredek takrat, ko človekova identiteta ne bo več razlog, da mora biti dvakrat boljši, dvakrat bolj pogumen ali dvakrat glasnejši, da dobi isto priložnost kot nekdo drug.

Če bi lahko kot novopečena Slovenka dobili eno ministrsko mesto za en dan, katero bi izbrali in kaj bi do večera prepovedali, spremenili ali uzakonili?

Če mi že dajete oblast za en dan, potem bi verjetno izbrala zunanje zadeve. In bojim se, da bi bila precej neposredna ministrica. Zelo jasno bi izrazila nasprotovanje tesnim diplomatskim odnosom z izraelsko vlado, dokler se nadaljuje trpljenje palestinskega civilnega prebivalstva. Nasprotovala bi tudi odprtju izraelskega veleposlaništva v Sloveniji v takšnih okoliščinah. Pri tem zame ne gre za vero ali narodnost in nikakor ne za judovske ljudi. Gre za odgovornost oblasti in za vprašanje, kje mednarodna skupnost potegne mejo. Človekove pravice ne morejo veljati samo takrat, ko nam politično ustrezajo. Ko gledam vojne, mrtve otroke, lakoto in uničene družine, težko sprejmem, da svet vse to opazuje, izraža globoko zaskrbljenost, potem pa naslednji dan nadaljuje po starem. Če mednarodno pravo nekaj pomeni, mora veljati za vse države. Tako da bi bila verjetno ministrica samo en dan. Naslednje jutro bi me že razrešili. (smeh) Ampak vsaj vedela bi, zakaj.

osebni arhiv

Kaj vam je dala nova domovina, česar vam Hrvaška ni mogla?

Slovenija mi je dala ogromno. Dala mi je ljudi, ki jih imam rada, prijateljstva, občinstvo, kariero in prostor, v katerem sem lahko razvila Salome. Tukaj sem dobila priložnost, da iz tega, kar sem nekoč samo čutila v sebi, ustvarim tudi poklic in življenje. Včasih se žal zgodi, da mora človek oditi iz domačega okolja, da drugi sploh opazijo njegovo vrednost. To ni samo moja zgodba. Zanimiv primer je Vedrana Rudan, ki je velik del močnega odziva in občinstva našla zunaj Hrvaške. Včasih te tujina prepozna prej kot rodna gruda. Morda zato, ker te doma vsi še vedno gledajo kot človeka, ki so ga poznali nekoč, drugje pa te lahko vidijo takšnega, kot si postal. Kaj mi je Slovenija vzela? Denar! (smeh) Postala je tako draga, da se mi zdi, da imam z državo zelo resno partnersko zvezo. Le da so tukaj vloge zamenjane. Jaz delam, ona pa zapravlja. Sem samozaposlena, imam s. p., sem podnajemnica, in ko seštejem prispevke, najemnino, položnice in vse druge stroške, ugotovim, da moraš danes garati že skoraj zato, da si lahko privoščiš iti naslednji dan spet delat. Ampak ne dam se. Če sem preživela vse drugo, bom tudi slovenske položnice.

Slovenci imamo radi pridne, skromne, urejene in predvsem neopazne ljudi. Vi pa vsaj pri zadnji lastnosti štrlite iz povprečja. Je bil vaš največji greh morda samo ta, da ste si dovolili biti glasni, vidni in zvesti sebi?

Nikoli nisem razumela, zakaj bi morali biti neopazni. Če bi bila jaz neopazna, verjetno ne bi naredila veliko ne zase ne za raznolikost, o kateri sem javno govorila takrat, ko to še zdaleč ni bilo samoumevno. Pri Slovencih zelo cenim pridnost. To je narod, ki zna delati, ustvarjati in vztrajati. Pri skromnosti pa imam že malo več vprašanj. (smeh) Skromnost je lepa lastnost, dokler ne pomeni, da moraš zmanjševati samega sebe, da se drugi ob tebi ne bi počutili ogrožene. Zakaj bi se morala opravičevati za svoje ambicije, uspeh ali željo, da od življenja želim več?! Ne govorim, da moramo vsi stati pod reflektorji. Nekdo lahko pusti izjemen pečat popolnoma tiho. Če je bila moja vidnost greh, ga z veseljem priznam. 

Vsega je bilo. Veliko moških, ljubezni, seksa, razočaranj in verjetno tudi kakšnega zelo slabega izbora. Kaj pa vam v zrelih letih predstavlja večji luksuz?

Absolutno dober moški. Če je poleg tega dober še v postelji, se pa tudi ne bom pritoževala. (smeh) V mladosti smo pogosto preveč obremenjeni z zunanjostjo. Gledamo obraz, telo, stil, kemijo in iščemo nekakšen ideal. Kot da izbiramo človeka za naslovnico, ne pa nekoga, s katerim bomo sedeli za mizo tudi takrat, ko ne bomo popolni, spočiti in lepo oblečeni. Z leti se kriteriji spremenijo. Tudi sama ne pričakujem več manekena z modne piste. Ne nazadnje tudi jaz nisem več kandidatka za mis riviere. No, čeprav se še vedno ne bi kar tako predala. (smeh) Me pa aktualno veliko bolj zanima, kakšen človek je. Ali je pozoren, ali zna poslušati, drži besedo, je džentelmen tudi takrat, ko ga nihče ne opazuje. In nekaj je zame absolutno nujno: moški mora imeti smisel za humor. Mora me znati nasmejati in tudi sam se mora znati smejati različnim situacijam in predvsem sebi. Brez humorja si partnerskega odnosa sploh ne predstavljam. Zame je sposobnost, da se dva skupaj smejita, ena najbolj intimnih oblik bližine. Lepota se z leti spreminja, strast ima svoje vzpone in padce, skupen smeh pa lahko odnos vedno znova vrne k življenju. Če se ob nekom ne morem smejati, bi se verjetno zelo hitro začela dolgočasiti. Dobra postelja je čudovita stvar, vendar moraš iz nje prej ali slej vstati. In takrat ugotoviš, s kom imaš pravzaprav opravka. Torej je dobitna kombinacija pozoren, duhovit in samozavesten moški, ki me ne omejuje. 

osebni arhiv

Ste bili v ljubezni kdaj pripravljeni sprejeti manj samo zato, ker ste si želeli biti ljubljeni?

Absolutno. Marsikdo je vsaj enkrat sprejel manj, kot si je zaslužil, ker je bila želja po ljubezni močnejša od razuma. Tudi jaz sem kdaj predolgo iskala razloge za nekoga drugega, opravičevala stvari, ki jih danes ne bi, in verjela, da se bo nekaj spremenilo. Toda pri meni to nikoli ni trajalo v nedogled. Ko sem začutila, da odnos postaja slab, da se izgubljajo spoštovanje, nežnost in dostojanstvo, sem ga znala končati. Ne verjamem v to, da je uspeh zveze že samo dejstvo, da dva ostaneta skupaj 40 let. Če so napolnjena z žaljenjem, poniževanjem, prepiri, molkom in medsebojnim obsojanjem, ne vem, zakaj bi temu rekli uspeh. Včasih je več poguma potrebnega za odhod kot za vztrajanje. Bližina zahteva kompromise, da se drug drugemu približamo, ne pa da eden počasi izginja, da bi drugi lahko ostal takšen, kot je. V takšnem primeru je bolje biti sam kot osamljen v dvoje.

osebni arhiv

Sedmega oktobra se boste v ljubljanski Odiseji premierno predstavili kot Slovenka. Avtorski stand up je predstava o pripadanju. Se človek lahko zares počuti doma v državi, ki ga je desetletja obravnavala kot tujca, ali je dom na koncu bolj stvar ljudi kot pa potnega lista?

Sama na pripadnost gledam nekoliko širše. Preden smo Slovenke, Hrvati, Nemci ali karkoli drugega, smo prebivalci istega planeta. Meje smo ustvarili sami. Zemlja jih ne pozna. Če pogledamo dovolj daleč v zgodovino, so se naši predniki selili, iskali prostor pod soncem, se naseljevali in ustvarjali nove skupnosti. Zato se mi zdi nenavadno, s kakšno lahkoto danes sočloveku rečemo, da je tujec. Kaj sploh pomeni biti tujec na planetu, na katerega smo vsi prišli za zelo kratek čas? Zame je dom veliko bolj konkreten. Je tam, kjer imaš svoje obleke v omari, kjer zjutraj vstaneš in greš delat, imaš svoje navade in ljudi, ki jih lahko pokličeš, ko ti je lepo ali ko si v težavah. Po vseh teh merilih je moj dom Slovenija. Potni list je pomemben dokument, vendar ti sam po sebi ne more ustvariti občutka pripadnosti. Tega ustvarijo leta, odnosi in življenje, ki ga nekje zgradiš. Veliko pomembneje od tega, na kateri strani meje smo se rodili, se mi zdi, kakšni ljudje smo. A

Primož Lukežič

li za seboj puščamo sledi dobrega, ali znamo pomagati drug drugemu, ali se veselimo uspeha bližnjega ali mu pod noge mečemo polena. Državljanstvo ti lahko podeli država, človečnosti pa ti ne more podeliti noben urad. Iz vseh dosedanjih spoznanj in izkušenj sem izluščila bombončke, preoblečene v humor, ki me je vsa ta leta tolažil, bodril, reševal in zdravil. Smeh je res najboljši antibiotik brez stranskih učinkov. Morda le boleče smejalne mišice in razposajeno srce. Zdaj pa se kot Slovenka podajam po državi, da jo odenem v dobro voljo in se ji poklonim tako, kot najbolje znam.

Primož Lukežič