Jurij Zrnec se je v predstavi ljubljanske Drame prelevil v rimskega cesarja Nerona, ki je željan glasbene slave, nasprotnike pa po hitrem postopku likvidira. Pop opera, kot so predstavo označili, je polna petja, plesa, humorja in ... Zrneca!

 

Videti je, da vam je Neron pisan na kožo. Je v njem veliko vaših domislic?
Ja, veliko je mojih šal. Rad imam Pythonovski oziroma angleški humor, mešan z Brechtom; se pravi z odmikom, potujitveni efekt. Da gledalca kam pelješ, in ko misli, da je to to, mu takoj spustiš klofuto tam, kjer je ne pričakuje, in ko pride k sebi, ubiraš ti že tretjo pot. Gledalca moraš ves čas držati v napetosti. Rad imam take dinamične stvari. Sem pa zelo kritičen do sebe. Ko pišem skeče, če vejica ni tam, kjer je treba – še enkrat! Če je šala narobe formulirana, se razvodeni. Če karkoli obrneš, zamenjaš vrstni red besed, uporabiš drugo besedo ... ni več tako močna in smešna.

Se torej pri vsaki predstavi vmešavate v tekst?
Vedno več se oglašam in posegam v režijski del, saj sem tudi sam že nekaj malega režiral in pisal tekste, zato vem, kako bi lahko kaj drugače naredili. Vse pa je odvisno od režiserja, koliko je dojemljiv. Ampak moram reči, da me imajo kar radi. Tudi nisem vsiljiv, ampak svetujem, in potem pač kupijo ali ne.

Vloga Nerona je verjetno precej naporna?

Take vloge v dramatiki v tem razponu ni. To ni muzikal, ni drama, ampak opera. Zame, ki moram dve uri in pol peti, plesati in sem ves čas na odru, je zelo naporno. Ko pridem z odra, sem čisto moker; že na odru kaplja z mene.

Kako ste se spoprijeli s petjem?
S tem nimam težav, nimam kakih posebnih vaj ali učiteljev. Rekel sem jim, da bom to naredil po svoje, in tako je. Z režiserjem sva odlično sodelovala, saj mi je dal popolnoma proste roke, 110% mi je zaupal, sprejemal moje ideje, variante, štose ... in jih lepo vkomponiral v predstavo. V njej je v bistvu zelo veliko mojih stvari. Super sva sodelovala.