Preberite še

· KAM NA MARTINOVANJE

Martinovanje, kot se šika: praznik vina z razgledom na kar štiri države

Amanal Petros: Od begunca do evropskega prvaka

Amanal Petros je pred vojno med Eritrejo in Etiopijo pobegnil in kot najstnik prišel v Nemčijo. Danes sodi med najboljše maratonce na svetu, pred kratkim pa je na evropskem prvenstvu v atletiki osvojil zlato medaljo.

Petros je na trgu Victoria Square v Birminghamu stal z nemško zastavo čez ramena in zlato medaljo okoli vratu. Enajst mesecev po tem, ko je na svetovnem prvenstvu v Tokiu za las ostal brez naslova prvaka, je 31-letnik osvojil svojo prvo veliko maratonsko zmago.

Po približno 25 od 42 kilometrov je na vzponu pospešil in razbil vodilno skupino. Nihče mu ni mogel slediti. Zadnja dva kilometra je že lahko užival v zmagi, ciljno črto pa je prečkal v času 2:09:11, kar je rekord moškega maratona na evropskih prvenstvih.

»Moj cilj je bil, da stvar odločim čim prej,« je povedal po tekmi. »In uspelo je popolno.«

Italijan Pietro Riva je za njim zaostal le sedem sekund, vendar ta razlika ne odraža Petrosove prepričljive predstave.

»Vse sem imel pod nadzorom,« je dodal.

V Birmingham je prišel šele dan pred tekmo

Zaradi težav pri vstopu v Združeno kraljestvo je Petros v Birmingham prispel šele v soboto, dan pred maratonom. Po poročanju medijev je imel težave z elektronskim dovoljenjem za potovanje.

»Trajalo je zelo, zelo dolgo. Bilo je grozno. Dva dni smo potovali sem in tja,« je pripovedoval. Pri reševanju težav mu je pomagala Nemška atletska zveza.

Naslednji dan ga je čakala zahtevna proga z osmimi krogi, vzponi in številnimi zavoji. Na tekmo se je več mesecev pripravljal na višinskih pripravah v Keniji.

»Sto dvajset zavojev, vzponi … Bil je izjemen izziv,« je dejal po tekmi.

Zlato medaljo je nato posvetil svoji materi.

»Ona je moja kraljica in moj vir moči. Ko pomislim nanjo, dobim novo energijo in motivacijo. Preprosto je najboljša.«

Njegova mati živi več kot 5000 kilometrov stran, v etiopski pokrajini Tigraj.

Pri 16 letih je sam prišel v Nemčijo

Petros se je leta 1995 rodil v eritrejskem pristaniškem mestu Assab. Še kot majhen otrok je z družino zaradi vojne med Eritrejo in Etiopijo pobegnil v Tigraj na severu Etiopije. Tam je odraščal z mlajšima sestrama.

Že pri petih letih je delal na polju in skrbel za živali.

Pri 16 letih je sam zapustil Etiopijo in v začetku leta 2012 prišel v Nemčijo. Sprva je živel v nastanitvenem centru za prosilce za azil, njegova mati in sestri pa so ostale v Tigraju.

Konec leta 2021 zaradi konflikta na območju več kot dva meseca ni imel nobenega stika z njimi.

»Zelo težko je,« je takrat povedal za DW. »Včasih slabo spim in imam nočne more. A trudim se, da ne izgubim upanja.«

Pomagal mu je tek.

»Če bi opustil šport, bi izgubil vse. Družino sem že izgubil, potem pa bi izgubil še zadnjo stvar, ki mi je ostala.«

Na svojo družino je mislil tudi med tekmovanji.

»Ves čas razmišljam o njej,« je dejal leta 2021. Med tekom poskuša te misli potisniti na stran in se osredotočiti na šport.

Njegov talent so odkrili na nogometnem igrišču

Kmalu po prihodu v Nemčijo je Petros začel igrati nogomet. Eden od klubskih funkcionarjev je opazil njegovo hitrost in ga povezal z lokalnim atletskim klubom.

Junija 2012, le nekaj mesecev po prihodu v Nemčijo, je nastopil na svoji prvi tekmi na deset kilometrov in zmagal z okoli dvema minutama in pol prednosti.

Privajanje na novo državo ni bilo preprosto.

»Učenje jezika je bil velik izziv,« je povedal. »Še večji izziv pa je bilo razumeti nemško miselnost.«

Nemško državljanstvo je dobil leta 2015, čeprav so morali priseljenci takrat praviloma čakati osem let, preden so lahko zaprosili zanj. Na olimpijskih igrah leta 2021 na Japonskem je prvič nastopil v maratonu za Nemčijo.

V naslednjih letih se je vse bolj približeval svetovnemu vrhu. Decembra 2025 je v Valencii maraton pretekel v času 2:04:03 in postavil nov nemški rekord. Marca je sledil še nemški rekord v polmaratonu v Berlinu, kjer je dosegel čas 59:22.

Svetovno zlato mu je ušlo za tri stotinke

Kako blizu svetovnemu vrhu je Petros, je pokazalo svetovno prvenstvo v Tokiu septembra 2025.

Približno 350 metrov pred ciljem je pospešil, prvi pritekel na stadion in na ciljni ravnini že kazalo, da bo postal svetovni prvak. Toda Tanzanijec Alphonce Simbu ga je v zadnjih metrih prehitel.

Obema so izmerili čas 2:09:48, o zmagovalcu pa je odločil fotofiniš. Petros je zlato izgubil za vsega 0,03 sekunde.

»Kot profesionalni športnik moram to preprosto sprejeti in gledati naprej,« je dejal po tekmi.

S srebrno medaljo je Nemčiji priboril prvo odličje na svetovnem prvenstvu v moškem maratonu po letu 1983.

»To mi pomeni ogromno, predvsem zaradi moje družine in mame,« je povedal. Načrtoval je, da ji bo poslal posnetke svojega nastopa.

»Upam, da jo bom nekoč lahko pripeljal v Nemčijo na eno od svojih tekem.«

Enajst mesecev po bolečem porazu v fotofinišu v Tokiu je Petros v Birminghamu vendarle dočakal svoj prvi veliki mednarodni naslov.

»Tekma je bila neverjetno, neverjetno težka,« je dejal po zmagi. »Toda malo rdečega vina me bo hitro postavilo nazaj na noge.«

In koliko je »malo«?

»Ah, veste … en, dva ali trije kozarci.«