Dr. Ignacij Knoblehar in Anton Umek – Okiški, naša prezrta velikana
Škocjančani so ponosni na velikega rojaka, misijonarja dr. Ignacija Knobleharja, raziskovalca Belega Nila, ki je bil dolgo pozabljen in zamolčan, zdaj pa tudi zaradi njihove angažiranosti počasi dobiva mesto, ki mu gre.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Knobleharjevo delo in življenje pa je pred več kot 160 leti prepoznal pesnik, pisatelj in urednik Anton Umek – Okiški, ki je prihaja z Okiča nad Boštanjem v sevniški oblini.
Pisni viri pravijo, da je prav epska pesnitev z naslovom Abuna Soliman – to je bilo Knobleharjevo arabsko ime, ki so mu ga nadeli domačini v Sudanu in pomeni Naš oče Salomon – Umekovo najpomembnejše delo.
Ponatis izvirnika in dodatki
Te dni je KUD Anton Umek – Okiški izdalo ponatis te knjige z izvirnikom iz leta 1863 z dodatnim pojmovnikom (ki pomaga sodobnemu bralcu vpogled v bistvene pojme iz pesnitve) in spremnimi besedili, delo pa so okviru občinskega praznika občine Škocjan Knobleharjevo predvčerajšnjim predstavili v škocjanskem kulturnem centru.
Pri projektu so združili moči že omenjeno KUD Anton Umek – Okiški ter KD dr. Ignacij Knoblehar Škocjan na Dolenjskem, ki z veliko predanostjo ohranjata spomin na oba pomembna rojaka, ter škocjanska in sevniška občina, ki sta pomagali tudi finančno.
Prva knjiga zbranih del Antona Umeka - Okiškega
Abuna Soliman je prva knjiga v zbirki Zbrano delo Antona Umeka – Okiškega, z zbirko pa nameravajo v celoti predstaviti Okiškega kot pesnika in pisatelja, ki je vse do smrti vztrajno soustvarjal slovenski kulturni prostor, a je bil tako kot Knoblehar dolgo spregledan.
Urednik knjige Abuna Soliman dr. Rok Mrvič z Inštituta za v narodopisje RZC SAZU je na predstavitvi knjige orisal okoliščine, ki so privedle do tega knjižnega podviga in začetka Umekovega zbranega dela s poklonom škocjanskemu rojaku – ponatisu njegove pesnitve. Poudaril je, da sledi izvirniku in prinaša še tri pomembne spominske zapise ter spremembe besede.
Brez skrbi družine Žužek ne bi bilo nič
»Poudariti velja, da če ne bi družina Žužek skrbela za literarno in družinsko zapuščino Anton Umeka - Okiškega, ta knjiga ne bi ugledala luči sveta.«
Med zahvalami je Mrvič izpostavil Slovenski etnografski muzej in Mestni muzej Karlovec, ki sta prispevala kakovostne ilustracije.
Ponatis Umekove pesnitve, pisane v arhaični slovenščini, je drzna odločitev, sploh v času, ko vse bolj prevladuje umetna inteligenca, težnja k hitremu prevzemanju podatkov s svetovnega spleta brez kritičnega razmišljanja in odvisnosti od družbenih omrežij, pravi dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja, eden največjih slovenskih poznavalcev življenja in dela misijonarja dr. Ignacija Knobleharja.
Dr. Marko Frelih: Naj se prikaže veličina Knobleharjevega dela
Frelih v spremnem zapisu v knjigi poudarja, da je ponovno obujanje pesniške mojstrovine iz leta 1863 zanimivo in poučno vračanje v preteklost, »v obdobje, ko so posamezni Slovenci vse bolj odločno širili obzorje dojemanja sveta in v stiku z domovino tudi rojakom odpirali pot do spoznanja novih prostorov, kultur in idej.«
Škocjanski občini in županu Jožetu Kaplerju se je zahvalil za dobro 17-letno sodelovanje ter zaželel, da kmalu uresničijo še druge načrte v zvezi s Knobleharjem.
Knoblehar: Duhovnik, raziskovalec, ekolog ...
»Moja velika želja je, da v tem kraju pridemo do nekega centra Ignacija Knobleharja, kjer bi se pokazala neverjetna širina različnih vsebin, ki se veže na misijonarja. Bil je v prvi vrsti duhovnik in misijonar in njegovo poslanstvo je bilo širjenje krščanstva, se je pa v Južnem Sudanu na najvišji ravni uprl suženjstvu, ki je bilo takrat v razmahu. Pomemben pa je tudi kot raziskovalec – bil je eden prvih, ki se je sistematično lotil raziskave največje reke na svetu, reke Nil, v svojem času jo je najbolje poznal. Deloval je tudi na področju hidrologije, ekologije, geografije in kulturne zgodovine.
Žal je umrl mlad 38 let in njegovo delo je bilo prekinjeno. Vse, kar je zapustil, je na čudežen način izginilo. Njegova zapuščina je še danes skrivnost in ravno tu vidim nek potencial in izziv za vse nas – da se čim več razišče. Zato sem vesel vsake knjižne izdaje, ki zopet obudi pogled na Knobleharja inj njegovo kratko, a res impresivno življenje.«
Kmalu Knobleharjev muzej v Škocjanu?
Po besedah župana Jožeta Kaplerja, občina že dlje časa načrtuje Knobleharjev muzej v starem župnijskem domu, za kar so se že večkrat trudili za nepovratna sredstva na raznih razpisih. Upajo, da jim to v bližnji prihodnosti uspe, sploh z novo vlado in novo kulturno ministrico. Sicer pa v občini že od leta 1992 bolj intenzivno obujajo spomin na velikega misijonarja in so občinski praznik poimenovali po njem.
Tatjana Žužek: Društvo izpolnjuje nalogo
Osrednje mesto med spremnimi besedami v knjigi Abuna Soliman zaseda osebni zapis Tatjane Žužek kot glavne skrbnice pesnikove osebne in literarne zapuščine. Je tudi njegova daljna sorodnica.
Opiše avtorjevo življenjsko pot in prizadevanja, da spomin nanj ostaja živ, za kar se trudijo tudi v KUd Anton Umek Okiški. Pripravili so že razstavo, gledališko igro, pa pohodno pot z Umekovimi štruklji, spominske slovesnosti, literarno-likovni natečaj…
Na predstavitvi knjige je Žužek prebrala Umekovo pesem Slovo.
Stanislav Hočevar želel postati misijonar
S spominskim zapisom v knjigi sodeluje tudi škocjanski rojak, upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar, ki je na predstavitvi povedal, da si je tudi sam že kot bogoslovec in kasneje kot duhovnik želel v misijone v Afriko, tako kot Knobehar, »pa so me povlekli nazaj, da sem tu bolj potreben. Ko so me poslali v Beograd, pa sem bil vseeno v misijonih.«
Dejal je še, da ga je prevzelo delo Antona Umeka – Okiškega.
Naj knjiga nagovori sedanje bralce
Da nova knjiga Abuna Siliman ne bo ostala le na knjižnih policah, ampak bo nagovorila nove generacije bralcev, raziskovalcev in ljubiteljev slovenske kulturne dediščine, je prepričan podžupan občine Sevnica Janez Kukec, ki sedaj opravlja funkcijo župana.
»Naj bo ta knjiga most med preteklostjo in prihodnostjo ter opomnik, da je dediščina živa toliko, kolikor jo znano ohranjati, razumeti in predajati naprej.«
Na družbeno težavo, da ne izpostavimo naših ljudi iz zgodovine, ki so pomembno zaznamovali čas in prostor, pa zaradi družbeno političnih razmer v preteklosti niso dobili svojega mesta, je opozoril Srečko Ocvirk, nekdanji sevniški župan in danes poslanec v DZ RS.
Že v času njegovega županovanja so pristopili k izdaji knjige Abuna Suliman.
»Mislim širše in ne le na Okiškega in Knobleharja , ampak še koga drugega. Vesel sem, da smo v Sevnici nekatere pa le uspeli izpostaviti,« je dejal in spomnil na bl. Lojzetega Grozdeta. Dejal je še, naj se v vsaki občini vprašajo, kdo so tisti pomembni ljudje, ki jih je treba zapisati v zgodovino, poudarjati njihov pomen. Zato sem ponatisa te knjige zelo vesel.«
Jeseni Knobleharjev vodnjak Sudan
Darovi za novo knjigo bodo namenjeni izgradnji Knobleharjevega vodnjaka v Sudanu, kar je po besedah Marije Halas, pomemben projekt škocjanskega kulturnega društva in so že dokaj blizu.
Denar zbirajo že nekaj časa in prišli so že blizu 9 tisoč evrov. Za prvotni projekt – okrog 15 do 16 tisoč evrov – to še ne bi bilo dovolj, a po besedah Jane Lampe iz Slovenske Karitas, se je situacija v Sudanu v zadnjem času zelo spremenila zaradi vojne, zato bo škocjanski vodnjak stal v Južnem Sudanu.
Tu pa ga bodo lahko postavili ceneje, za 9.500 evrov, če se bo zbralo kaj več, pa bodo namenili afriškim otrokom.
»Knoblehar se je vračal po finančno pomoč v domovino, pa je ostal v Neaplju, in morda smo mi tista podaljšana roka, da to vrnemo s konkretno pomočjo afriškim ljudem,« je dejala Halas.
Predstavitev knjige so popestrili mladi škocjanski glasbeniki.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
