Samo M. Strelec: "Naša namera je bila jasna. Vsako poletje ena igra!"
Pred 30 leti so mlade ptujske gledališčnike imeli za idealiste, ki jim ne bo uspelo. Da je ponovna profesionalizacija ptujskega gledališča muha enodnevnica.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Da Ptuj ne bo imel denarja za to, da bo gledališče preživelo. A je preživelo in živi.
»Naša namera takrat je bila jasna. Prišli bomo vsako poletje, postavili igro, da vidimo, koliko časa bomo potrebovali do poklicnega gledališča. Stari smo bili 23 in 25 let. Mudilo se nam je, mladostniško pač. Vsi smo prišli iz gnezda Branke Bezeljak. Prvo leto smo še delali pod okriljem DPD Svoboda, Teatra III. Leta 1993 pa je že nastalo gledališče Zato. Šli smo mi na svoje,« se spominja Samo M. Strelec in dodaja:
»Z nami, mladimi zanesenjaki, polnimi idealov, adrenalina in poguma, je takrat veliko sedel tudi ptujski vizionar dr. Žižek. Pogovarjali smo se, kako ta projekt izpeljati tudi v poslovnem pogledu, da bo uspel. Tudi on je zaslužen, da je bila ta firma rojena in da lahko še danes funkcionira. Ptujsko gledališče je našlo svoje mesto v Sloveniji. Ima veliko koprodukcij. Ptuj je z njim dobil novo kvaliteto, navadili smo se nanj.«
Morali bi angažirati ptujske igralce
Še vedno pa to gledališče nima igralskega ansambla. »Ko smo gledališče ustanovili, je bilo jasno, da denarja ni in ga tudi za igralce ni bilo. Nisem prepričan, da danes je. Res pa je veliko igralcev, ki izvirajo s Ptuja. Zato ne razumem, kako teh igralcev ne znamo angažirati. Lepo je, da so prireditev ob 30. obletnici ustanovitve MG Ptuj pripravili mladi. Vsako leto naj pripravijo vsaj eno delo.
Predstave bi morali delati tudi z našimi ptujskimi igralci, ne glede na to, kje so zaposleni: Heleno Peršuh, Zvezdano Mlakar, Gregorjem Gečem, Vojkom Belšakom, Ivo Krajnc, Nešo Tokalićem, Gorazdom Jakominijem, Aljošo Koltakom, Igorjem Samoborjem,« je prepričan Samo M. Strelec.
Dokler bo mentalno živ, bo kandidiral za direktorja MG Ptuj
Samo vsakih pet let odda prijavo za direktorja gledališča. Dokler bo mentalno živ, se bo prijavljal, ker želi, če bo seveda imel priložnost, to gledališče peljati nekam drugam. »Neke stvari je ob jubileju treba izreči. Tudi priznanje takratnemu županu Miroslavu Luciju, ki je imel pogum, da je ustanovitveni akt predložil v sprejem mestnemu svetu. Generacije pred njim so imele to priložnost, pa tega niso naredile ... Za 30. obletnico sem želel režirati, delati s ptujskimi igralci, s tistimi, ki smo ga ustanavljali. Ko predstava nastaja, morajo igralci bivati pri nas, hoditi na vaje, se družiti. Če ni tako, je to trgovina, ne pa gledališče. Čutim, da je lahko drugače,« je kritičen.
Do predstave na ribniku z vojsko
Samo je v času pred ponovno ustanovitvijo gledališča režiral štiri predstave, ki so vodile do sprejema ustanovitvenega akta decembra 1995.
Prva je bila Odprto morje leta 1992. Takrat so si zamislili igro na vodi, ribniku, »na morju«. Med pripravo predstave je Strelec nekajkrat padel v vodo, saj je v svoji režiserski zagnanosti kar pozabil, da je na čolnu, ki se ziblje. Čoln je takrat 'vozil' Peter Srpčič. Vprašanje pa je bilo, kako narediti tribuno. Strelčevo takratno italijansko dekle je našlo rešitev. Vprašala je Slovensko vojsko, ali bi pomagala.
Strelec še danes ne ve, kako ji je to uspelo z italijanskim potnim listom. Takratni komandant je razumel željo mladih gledališčnikov, ko je dejal: »Če smo pripravili Dravo, bomo še ta ribnik.« Naredili so ponton za 200 ljudi. Komunalno podjetje Ptuj je na ribnik postavilo vodomet. Če jim vojska takrat ne bi pomagala, te predstave na vodi ne bi bilo. Družina Kolarič, ki si je hišo postavila v bližini ribnika, pa jim je pomagala z elektriko.
Gneča okrog ribnika je bila nepopisna, zbralo se je več kot 1.000 ljudi! Danes po vsej verjetnosti dovoljenja za takšno predstavo ne bi dobili.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.