Kako doseči, da nas mnenje drugih ne bo več tako prizadelo?
Vas kritika ali slabo mnenje drugih prizadene bolj, kot bi si želeli? Odkrijte, zakaj nas besede drugih tako bolijo in kako razviti večjo psihološko odpornost.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekdo nas skritizira, o nas izreče nekaj neprijetnega ali pa izvemo, da nas je opravljal za hrbtom. Čeprav vemo, da se ne bi smeli obremenjevati, nas njegove besede spremljajo še ves dan. Morda celo več dni. Zakaj imajo mnenja drugih nad nami tolikšno moč in kako se naučiti, da nas ne bodo več tako močno prizadela?
Predstavljajte si, da ste v službi pravkar zaključili projekt, v katerega ste vložili veliko truda. Večina sodelavcev je z vašim delom zadovoljna, eden pa pripomni, da bi se lahko precej bolje odrezali. Popoldne se dobite s prijateljico, zvečer preživite prijeten čas z družino, toda misli se vam vedno znova vračajo k tisti pripombi. Sprašujete se, kaj je sodelavec pravzaprav mislil, ali vas ima za nesposobne in ali so morda tudi drugi podobnega mnenja.
Podobno se lahko zgodi, ko izvemo, da je znanka kritizirala naš način vzgoje otrok, ko starši ne odobravajo naše življenjske odločitve ali ko nekdo mimogrede pripomni nekaj neprijetnega o našem videzu. Včasih nas prizadenejo celo besede človeka, ki ga ne cenimo posebej in čigar mnenje nam sicer ne pomeni veliko.
Zanimivo je, da lahko deset pohval sprejmemo skoraj mimogrede, ena sama kritična pripomba pa nam pokvari ves dan. Ob tem se pogosto jezimo še nase. Zakaj smo tako občutljivi? Zakaj ne znamo preprosto zamahniti z roko in pozabiti?
Odgovor ni tako preprost, kot se morda zdi. Naš odziv na kritiko je povezan s temeljnimi psihološkimi potrebami, načinom razmišljanja in izkušnjami, ki smo jih pridobili v odnosih z drugimi. Dobra novica je, da lahko na vse to do določene mere vplivamo.
Zakaj nas sploh tako zelo zanima, kaj si drugi mislijo o nas?
Ljudje imamo močno potrebo po pripadnosti in sprejetosti. Odnosi z drugimi nam dajejo občutek varnosti, povezanosti in lastne vrednosti. Zato smo občutljivi na znamenja, da nas nekdo zavrača, podcenjuje ali izključuje.
Psihologi v tem kontekstu govorijo o grožnji socialnega vrednotenja. Gre za situacije, v katerih imamo občutek, da nas drugi negativno ocenjujejo oziroma da bi lahko zaradi njihove presoje izgubili ugled, spoštovanje ali sprejetost.
Pri tem ni nujno, da nas kdo neposredno užali. Včasih zadostuje neodobravajoč pogled, posmehljiv nasmeh ali pripomba, za katero niti ne vemo, kako je bila mišljena. Naši možgani poskušajo ugotoviti, ali je odnos z drugo osebo ogrožen, in če situacijo razumemo kot zavrnitev, se lahko pojavijo sram, jeza, žalost ali tesnoba.
Raziskave socialnega vrednotenja kažejo, da se ljudje razlikujemo po tem, kako hitro zaznamo takšno grožnjo in kako intenzivno se nanjo odzovemo. Nekdo bo neprijetno pripombo pozabil v nekaj minutah, drugi pa bo o njej razmišljal še naslednji dan. To ne pomeni nujno, da ima drugi človek slabšo samopodobo. Morda je bolj občutljiv za zavrnitev, ima za seboj izkušnje pogostega kritiziranja ali pa mu je mnenje določene osebe posebej pomembno.
Veliko je odvisno tudi od okoliščin. Kritika na področju, kjer se počutimo samozavestne, nas lahko precej manj prizadene kot enaka pripomba v obdobju, ko že sami dvomimo o svojih sposobnostih.
PREBERITE TUDI:
Zakaj ena neprijetna pripomba zasenči vse pohvale?
Ste kdaj opazili, kako hitro pozabite prijazne besede, medtem ko si neprijetno pripombo zapomnite skoraj dobesedno?
Psihologija ta pojav deloma pojasnjuje z negativnostno pristranskostjo. Negativne informacije pogosto pritegnejo več naše pozornosti in lahko močneje vplivajo na naše razmišljanje kot primerljivo pozitivne informacije. Še posebej izrazito je to takrat, ko negativno sporočilo razumemo kot opozorilo, da je nekaj narobe.
Če nas sodelavec pohvali, smo zadovoljni. Če nas kritizira, pa lahko začnemo iskati razloge, preverjati svoje ravnanje in razmišljati o morebitnih posledicah. Naš um se poskuša iz neprijetne izkušnje nekaj naučiti oziroma preprečiti, da bi se ponovila.
A naša glava ne deluje vedno tako. Včasih se naše razmišljanje začne vrteti v krogu, v mislih »pogrevamo« pogovor, analiziramo posamezne besede in si predstavljamo, kaj bi morali odgovoriti. V psihologiji temu pravimo ruminacija oziroma premlevanje.
Kaj lahko storimo? Ko opazimo, da že petič premlevamo isti pogovor, se vprašajmo, ali smo prišli do kakšnega novega spoznanja. Če nismo, je verjetno, da nam nadaljnje razmišljanje ne bo pomagalo. Takrat je koristneje pozornost namenoma preusmeriti k dejavnosti, ki zahteva našo prisotnost, in se k dogodku vrniti pozneje, če je treba kaj razrešiti.
Najbolj nas lahko prizadene tisto, o čemer že sami dvomimo
Predstavljajte si dve situaciji. Nekdo vam očita, da ste slabi v kuhanju, vi pa dobro veste, da odlično kuhate. Morda vas pripomba razjezi, vendar najverjetneje ne bo resneje omajala vašega prepričanja o lastnih sposobnostih.
Zdaj pa si predstavljajte, da vam nekdo reče, da niste dovolj sposobni za zahtevnejše delovno mesto. Sami že nekaj časa razmišljate, ali ste kos novim odgovornostim, in vas je nekoliko strah, da boste razočarali druge. Takšna pripomba vas lahko zadene precej globlje.
Razlika je v tem, da je druga kritika naletela na dvom, ki je bil v vas prisoten že prej.
Kadar negativno mnenje sovpada z našimi negotovostmi, ga lahko hitro začnemo doživljati kot potrditev svojih strahov. Namesto da bi se vprašali, ali ima sogovornik dovolj informacij za takšno presojo, se začnemo spraševati, ali ima vendarle prav.
Pri tem je pomembno razumeti, da občutek prizadetosti sam po sebi še ne pove ničesar o resničnosti kritike. Dejstvo, da nas je nekaj močno zabolelo, ne pomeni, da je bilo izrečeno pravilno. Lahko pomeni zgolj to, da se je dotaknilo področja, na katerem smo posebej ranljivi.
Naslednjič, ko vas bo kakšna pripomba močno vznemirila, zato poskusite ugotoviti, kaj vas je v resnici prizadelo. So bile to besede drugega človeka ali predvsem strah, da bi utegnile biti resnične?
Takšno vprašanje nam pomaga bolje razumeti lasten odziv, hkrati pa nas usmeri k nečemu, na kar imamo več vpliva: k odnosu, ki ga imamo do sebe.
Ločite, kaj je dejansko izrečeno, od tega, kar ste si razložili sami
Velik del čustvene stiske po kritiki lahko nastane zaradi pomena, ki ga pripišemo besedam drugih.
Recimo, da vam nadrejeni reče: »Ta predstavitev bi lahko bila boljša.« Kaj se je dejansko zgodilo? Nadrejeni je ocenil, da bi lahko izboljšali predstavitev. Kaj pa si morda začnete govoriti sami? »Očitno misli, da nisem dovolj sposoben. Najbrž obžaluje, da mi je zaupal projekt. Morda mi naslednjič sploh ne bo več dal pomembne naloge.«
Opazite razliko? Iz ene pripombe smo ustvarili celo zgodbo o tem, kaj si drugi mislijo o nas in kaj se bo zaradi tega zgodilo v prihodnosti.
V kognitivni psihologiji poznamo več miselnih vzorcev, ki lahko prispevajo k takšnim razlagam. Med njimi sta branje misli, ko predpostavljamo, da vemo, kaj si drugi mislijo, in katastrofiziranje, ko pričakujemo precej hujše posledice, kot jih upravičujejo razpoložljive informacije.
Pri tem nam lahko pomaga preprosta vaja.
Vzemite list papirja in ga razdelite na dva dela. Na levo stran zapišite, kaj je druga oseba dejansko rekla ali storila. Na desno pa vse sklepe, ki ste jih iz tega izpeljali. Skoraj zagotovo boste presenečeni, koliko stvari, zaradi katerih ste vznemirjeni, pravzaprav ni bilo nikoli izrečenih.
To seveda ne pomeni, da moramo kritiko vedno razumeti pozitivno. Pomeni le, da je koristno razlikovati med dejstvi, našimi domnevami in občutki, ki jih te domneve sprožijo.
Ko vas kritika prizadene, poskusite nanjo pogledati z očmi nekoga drugega
Psihologa Ethan Kross in Özlem Ayduk sta v svojih raziskavah preučevala, kako ljudje razmišljamo o neprijetnih osebnih izkušnjah. Ugotavljala sta, da je pri predelovanju čustveno zahtevnih dogodkov pomembno tudi to, s katerega zornega kota jih opazujemo.
Ko razmišljamo o dogodku, ki nas je prizadel, se pogosto znova postavimo v središče dogajanja. V mislih podoživljamo pogovor, občutimo isto jezo ali sram in razmišljamo, zakaj se nam je to zgodilo. Takšno razmišljanje nas lahko vedno znova vrača k prvotni prizadetosti.
Druga možnost je, da na dogodek pogledamo nekoliko bolj odmaknjeno, kot bi opazovali situacijo, v kateri se je znašel nekdo drug. Raziskovalci temu pravijo psihološko distanciranje.
Predstavljajte si, da vam prijateljica pripoveduje, kako jo je sodelavec pred drugimi označil za nesposobno. Verjetno ne bi takoj sklepali, da je res nesposobna. Zanimalo bi vas, kaj se je zgodilo, ali je sodelavec imel razlog za takšno izjavo in kako se je vedel. Morda bi opazili tudi okoliščine, ki jih prijateljica zaradi prizadetosti spregleda.
Enako lahko poskusite storiti, ko gre za vas.
Vprašajte se, kako bi situacijo opisali nekomu, ki pri dogodku ni bil prisoten. Kaj bi opazil nevtralen opazovalec? Kako bi svetovali prijatelju, če bi doživel nekaj podobnega?
Raziskave kažejo, da lahko takšno spreminjanje perspektive zmanjša intenzivnost negativnih čustev in pomaga pri bolj premišljenem razumevanju neprijetnih izkušenj. Psihološko distanciranje nam omogoča, da dogodek analiziramo, ne da bi ob vsakem razmišljanju o njem znova podoživljali vso prvotno stisko.
Vsako mnenje si ne zasluži enake pozornosti
Pomislite, koliko ljudi v vašem življenju ima mnenje o tem, kako bi morali živeti. Starši imajo predstave o tem, kako bi morali vzgajati otroke, sodelavci ocenjujejo naše delo, prijatelji komentirajo naše odločitve, znanci pa včasih brez posebnega zadržka presojajo celo stvari, o katerih vedo zelo malo.
Če bi poskušali upoštevati vsa ta mnenja, bi se hitro znašli v položaju, ko bi bilo skoraj nemogoče zadovoljiti vse. Pri razvijanju večje odpornosti proti kritiki nam zato lahko pomaga vprašanje, koliko teže si določeno mnenje sploh zasluži.
Predstavljajte si, da ste se odločili zamenjati službo. Vaša prijateljica, ki dobro pozna vaše razmere, vas opozori na finančno tveganje. Njeno mnenje je vredno premisleka, tudi če vam ni všeč. Nato pa vam znanec, ki o vaši odločitvi ne ve skoraj ničesar, pripomni, da ste neodgovorni. Njegova presoja nima enake teže.
Preden se zaradi kritike začnete spraševati, ali ste ravnali narobe, zato razmislite, ali vas človek, ki jo je izrekel, dovolj dobro pozna. Ali razume okoliščine? Ima izkušnje oziroma znanje, zaradi katerih je njegova ocena pomembna? Je povedal kaj konkretnega, kar lahko preverite?
Pomembno je tudi, da ločimo vsebino kritike od načina, kako je bila izrečena. Človek lahko opozori na resnično napako, vendar to stori žaljivo ali ponižujoče. V takšnem primeru lahko njegovo pripombo vsebinsko upoštevamo, ne da bi sprejeli način, na katerega je ravnal z nami.
Če nekdo o nas širi neresnice, nas vztrajno ponižuje ali nas poskuša osramotiti pred drugimi, pa zgolj spreminjanje lastnega pogleda na situacijo ni dovolj. Takšno vedenje je smiselno nasloviti, postaviti meje in po potrebi poiskati podporo.
Ni vam treba vsakogar prepričati, da ste dober človek
Ena od stvari, zaradi katerih nas kritika lahko tako dolgo zaposluje, je želja, da bi drugi spremenili svoje mnenje o nas.
Če nas nekdo označi za sebične, mu želimo dokazati, da smo skrbni. Če nas ima za nesposobne, mu začnemo naštevati svoje dosežke. Če kdo napačno razume našo odločitev, čutimo potrebo, da mu podrobno pojasnimo vse razloge zanjo.
Včasih je pojasnilo koristno. Lahko odpravi nesporazum, izboljša odnos ali prepreči, da bi napačne informacije povzročile škodo. Toda obstajajo tudi situacije, ko smo svoje stališče že večkrat pojasnili, sogovornik pa ga še vedno noče sprejeti.
Takrat se je vredno vprašati, kaj pravzaprav želimo doseči. Ali poskušamo razrešiti konkreten problem ali potrebujemo predvsem zagotovilo, da druga oseba o nas ne misli ničesar slabega?
To vprašanje je posebej pomembno za ljudi, ki se težko soočajo z neodobravanjem. Če je naš notranji mir odvisen od tega, ali nas drugi razumejo in sprejemajo, lahko hitro začnemo spreminjati svoje vedenje samo zato, da bi se izognili njihovemu nezadovoljstvu.
Predstavljajte si, da ste se odločili, da letos ne boste organizirali tradicionalnega družinskega praznovanja, ker ste utrujeni in potrebujete nekaj miru. Sorodnica vam očita, da ste postali sebični. Če ste navajeni ugajati drugim, vas lahko takšna pripomba pripravi do tega, da svojo odločitev spremenite, čeprav si tega v resnici tega ne želite.
Lahko pa se odločite drugače. Sorodnici pojasnite, da razumete njeno razočaranje, vendar boste letos praznovali drugače. Morda bo še vedno nezadovoljna in morda vas bo njena reakcija prizadela. Kljub temu lahko vztrajate pri svoji odločitvi.
Prav v takšnih trenutkih se učimo prenašati neodobravanje. Postopoma ugotavljamo, da neprijetni občutki, ki se pojavijo, ko nas nekdo ne razume ali ne podpira, niso nujno razlog, da moramo spremeniti svoje ravnanje.
Pazite, da se kritiki drugih ne pridruži še vaš notranji kritik
Ko nas nekdo prizadene, se pogosto zgodi še nekaj. Njegovim besedam dodamo svoje.
Sodelavec nam reče, da smo naredili napako, mi pa si očitamo, da smo površni in nesposobni. Prijateljica nas kritizira, mi pa začnemo razmišljati, da očitno nismo dovolj dobri prijatelji. Zaradi ene neprijetne izkušnje lahko začnemo dvomiti o sebi precej širše, kot bi bilo glede na okoliščine upravičeno.
Pri tem nam lahko pomaga razvijanje sočutnejšega odnosa do sebe. To pomeni, da se ob napakah in neprijetnih izkušnjah ne odzivamo z dodatnim poniževanjem, temveč poskušamo do sebe pristopiti z enako mero razumevanja, kot bi jo namenili človeku, ki nam je blizu.
Če ste pri delu res naredili napako, si lahko priznate, da bi morali ravnati drugače. Vendar iz tega še ne sledi, da ste nesposobni ali da je bilo vse vaše dosedanje delo slabo.
Ko vas torej naslednjič prizadenejo besede drugega človeka, bodite pozorni tudi na to, kako se po dogodku pogovarjate sami s seboj. Morda boste ugotovili, da vas ne izčrpava več toliko prvotna kritika kot očitki, ki si jih zaradi nje izrekate sami.
Kako postati odpornejši? Začnite z majhnimi situacijami
Če ste se vse življenje trudili izogibati konfliktom, ugajati drugim in preprečevati njihovo nezadovoljstvo, se verjetno ne boste čez noč nehali obremenjevati z njihovim mnenjem. Lahko pa začnete z majhnimi spremembami v vsakdanjem življenju.
Naslednjič, ko se nekdo ne bo strinjal z vami, poskusite zdržati neprijeten občutek, ne da bi takoj začeli zagovarjati svoje stališče. Če ste povabljeni na dogodek, ki se ga ne želite udeležiti, prijazno odklonite povabilo in se uprite potrebi po dolgih opravičilih. Če se kdo ne strinja z vašo odločitvijo, mu prisluhnite, nato pa razmislite, ali njegovo mnenje res zahteva spremembo vaših načrtov.
Pri tem ni cilj, da postanete brezbrižni do drugih. Njihove pripombe vas bodo morda še vedno zmotile, razočarale ali razjezile. Pomembno je, da se naučite s temi občutki ravnati, ne da bi morali vsakič nemudoma ukrepati.
Po neprijetni situaciji si lahko zastavite tri vprašanja: Kaj me je pravzaprav prizadelo? Ali mi je druga oseba povedala kaj, kar bi bilo koristno upoštevati? In kaj želim storiti zdaj, ko sem imel čas premisliti?
Takšna vprašanja nam pomagajo, da se od prvega čustvenega odziva premaknemo k premišljeni odločitvi.
Sčasoma lahko ugotovimo, da zmoremo prenesti tudi to, da je nekdo nad nami razočaran, da se ne strinja z nami ali da nas ne razume. Zaradi tega nam ni treba izgubiti spoštovanja do sebe.
Ali lahko postanemo tako odporni, da nas kritika sploh ne bo več prizadela?
Verjetno si je marsikdo že zaželel, da bi imel tako trdo kožo, da ga nobena žaljiva pripomba ne bi več ganila. Toda popolna neobčutljivost za mnenje drugih ni posebej smiseln cilj.
Odnosi nam veliko pomenijo, zato je razumljivo, da nas besede ljudi, ki jih imamo radi ali spoštujemo, včasih prizadenejo. Tudi občutljivost za kritiko ima lahko koristno vlogo. Pomaga nam prepoznati napake, razumeti, kako naše vedenje vpliva na druge, in izboljševati odnose.
Večja psihološka odpornost se pokaže predvsem v tem, kaj se zgodi po prvem občutku prizadetosti. Ali bomo zaradi ene pripombe več dni dvomili o sebi? Bomo poskušali za vsako ceno pridobiti odobravanje druge osebe? Ali pa bomo zmogli presoditi, kaj je bilo v kritiki upravičenega, in nato nadaljevati svoje življenje?
Morda vas bo še vedno zabolelo, ko boste izvedeli, da nekdo o vas govori slabo. Zelo verjetno boste tudi še vedno razočarani, ko vam bližnji ne bodo dali podpore, ki ste jo pričakovali. Toda sčasoma lahko postanete bolj prepričani, da lahko tudi takšne občutke prenesete.
In ko boste naslednjič izvedeli, da ima nekdo o vas slabo mnenje, se vam morda ne bo več zdelo tako nujno, da ga prepričate o nasprotnem. Premislili boste, ali je v njegovih besedah kaj koristnega, in se odločili, kaj boste z njimi storili. Njegovo mnenje bo še vedno obstajalo, vendar mu ne bo treba določati, kako vidite sami sebe.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
