ČG

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Besedni izpadi, žaljenje sodnikov, trenerjev in nasprotnih igralcev so postali skorajda del nogometne folklore, v nekaterih primerih pa je vse skupaj preraslo tudi v fizične obračune. Zadnji dogodki v Piranu in Mariboru, kjer je ob igrišču prišlo do pretepa med starši, so pokazali, da pri tem ne gre več zgolj za nedolžne prepire.

Da ne gre za posamezne izstopajoče primere, potrjujejo tudi izkušnje štirih vodij nogometnih šol iz Spodnjega Podravja. Sandi Mertelj iz Otroške nogometne šole Golgeter Hajdina, Beno Repič iz Nogometne šole Intera Drava, Marko Drevenšek iz Nogometne šole Aluminij in Borut Lindič iz Šole nogometa Gorišnica v svojih šolah hujših primerov niso imeli, enotni pa so, da je neprimernega vedenja staršev na turnirjih mlajših selekcij preveč in da je problematika pereča.

· Nogomet

Na Ptuju in Hajdini mednarodni nogomet z domačimi igralci

»Med turnirji smo že vsi kdaj videli razburjene starše ali slišali raznorazne psovke oziroma 'navijanje', ki včasih presegajo mero dobrega okusa,« pravi Mertelj. Vprašanje pa je, zakaj smo takšno vedenje sploh začeli sprejemati kot nekaj običajnega.

ČG

Eden največjih problemov je alkohol

Eden največjih problemov, ki jih izpostavljajo sogovorniki, je alkohol. Otroški turnirji so pogosto celodnevni dogodki: starši pridejo z otroki zjutraj in ostanejo do popoldneva, med tekmami pa se ob igri razvije druženje. Samo po sebi to ne bi bil problem; nastane, ko druženje vključuje čezmerno uživanje alkohola.

»Največji problem je prisotnost alkohola na turnirjih!« je jasen Repič. Po njegovih besedah se v poznejših urah, ko je popitega alkohola več, hitreje pojavijo izbruhi jeze in konflikti. In včasih je dovolj en sam stavek.

· Nogomet

MNZ Ptuj brez možnosti za igranje v Evropi

Posledice so lahko precej hujše kot pri običajnem glasnem navijanju. Repič kot primer navaja starša, ki svojemu otroku na igrišču zavpije: »Zlomi mu nogo.« Besede, ki so v profesionalnem nogometu že same po sebi nesprejemljive, so v otroškem športu še toliko bolj nerazumljive. Toda starš otroka, ki mu je takšen vzklik namenjen, se lahko hitro odzove. »Tukaj lahko hitro preskoči iskrica. In to se dejansko dogaja!« dodaja Repič.

Beseda rodi besedo, žalitev rodi žalitev, napetost pa lahko iz besednega spora hitro preraste celo v fizični konflikt. To je seveda velik odmik od športnega navijanja, od podpiranja svoje ekipe. In zagotovo ni zgled, ki bi ga želeli dati otrokom.

ČG

· Nogomet

Na Ptuju in Hajdini mednarodni nogomet z domačimi igralci

Moj otrok je vedno nedolžen

Druga težava je prirojena starševska potreba po zaščiti otroka: ko pade, je bil gotovo fauliran, ko mu sodnik pokaže karton, je kriv pristranski sodnik, ko izgubi žogo, je kriv nekdo drug, ko izgubi tekmo, je bilo nekaj narobe.

»Največkrat se zgodi, da so mamice tiste, ki sprožijo kakšen prepir, češ kako je lahko mojega fauliral ali brcnil ali ga potegnil za majico. Tukaj je kar težko brzdati ta materinski čut,« pravi Lindič.

Toda zaščitniški čut ima svoje meje. Če otroka ves čas učimo, da je žrtev in da so za njegove napake krivi drugi, mu pravzaprav ne pomagamo. Še manj mu pomagamo, če pred njim žalimo njegovega vrstnika, njegovega trenerja ali sodnika.

Še posebej problematična je ambicioznost. Drevenšek opozarja, da nekateri starši pri mlajših selekcijah rezultat doživljajo precej bolj resno kot otroci sami. »Nekateri so zelo ambiciozni, sploh v teh mlajših selekcijah, pa čeprav vedno poudarjamo, da rezultat še ni pomemben.«

Hitro se pokaže, da so rezultati pomembnejši za starše kot za otroke same; ti bi največkrat radi samo uživali v igri.

· Nogomet

Začelo se je z razbito glavo, končalo z remijem ...

Otroci poslušajo in si zapomnijo

Kaj so o dogajanju povedali štirje voditelji nogometnih šol v Spodnjem Podravju